Lastnica stanovanja v Novi Gorici šokirana nad odzivi: »Odselite se, če vas moti«

Kje se konča običajen hrup življenja v bloku in začne poseganje v pravico do mirnega bivanja? To je vprašanje, ki si ga zastavlja lastnica stanovanja v Novi Gorici, ki se je na uredništvo Slovenskih novic obrnila zaradi, kot pravi, dolgotrajnih težav s stanovalci v stanovanju nad njo. Razume, da v večstanovanjski stavbi ni mogoče pričakovati popolne tišine. Še posebej ne, ko gre za družino z majhnimi otroki. Otroci se igrajo, tečejo, skačejo, pridejo obiski in življenje pač poteka. A po njenih besedah je hrup, ki prihaja iz stanovanja neposredno nad njenim, postal tako pogost in intenziven, da ji otežuje normalno bivanje.

In ko je iskala rešitev, naj bi namesto nje dobila nasvet, naj se odseli. Novogoričanka pravi, da je na težavo večkrat opozorila najemnike, pisno pa je bil o njej večkrat obveščen tudi upravnik. O dogajanju je obvestila še lastnika stanovanja. Toda po njenih navedbah opozorila niso prinesla izboljšanja. »Imam občutek, da je po vsakem opozorilu samo še huje,« pravi. Največ težav naj bi bilo popoldne in ob koncih tedna, ko imajo sosedje obiske. Takrat naj bi se iz stanovanja nad njo slišali tek, skakanje, kričanje in močni udarci ob tla. »Hrup je tako intenziven, da je moje normalno bivanje v lastnem stanovanju močno oteženo,« opisuje. Ob tem posebej poudarja, da ne želi napadati družine in da razume, da so v stanovanju tudi predšolski otroci. »Ne želim obsojati otrok in ne želim obsojati družine. Prav tako ne želim konflikta s sosedi.«

Policija ji je odgovorila, da dolgoročne rešitve ni

Ker opozorila niso pomagala, se je obrnila tudi na policijo. Kot pravi, ji je bilo pojasnjeno, da ji policija v takšnem primeru ne more zagotoviti rešitve, ki bi težavo dolgoročno odpravila. To pa odpira pomembno vprašanje: kaj lahko naredi posameznik, ko motnje niso enkraten dogodek, temveč se ponavljajo? In predvsem – kaj lahko naredi lastnik, če se kljub opozorilom nič ne spremeni?

Po pripovedovanju Novogoričanke njena težava ni edina, s katero se srečujejo stanovalci bloka. Pravi, da je v stavbi veliko najemnikov in podnajemnikov, zaradi česar naj bi prihajalo do različnih kršitev hišnega reda. Omenja glasen hrup, neprimerno parkiranje, metanje hrane in cigaretnih ogorkov z balkonov ter pogovore na balkonih do jutranjih ur. Toda med vsemi temi nevšečnostmi je zanjo najtežje prav tisto, kar se dogaja neposredno nad njeno glavo. Drugi stanovalci namreč, kot opozarja, hrupa ne doživljajo na enak način.

Kdo mora ukrepati?

Po njenih navedbah ji je upravnik pojasnil, da je za začetek postopka izseljevanja potrebna določena večina etažnih lastnikov, in sicer 51 odstotkov. »Kako naj pridobim podpise drugih stanovalcev? Oni tega, kar se dogaja v mojem stanovanju, ne slišijo. Hrup prihaja iz stanovanja neposredno nad mano in ga v takšni intenzivnosti doživljam predvsem jaz,« se sprašuje.

Toda kaj ta številka dejansko pomeni in za kateri konkreten postopek je potrebna takšna večina? To smo vprašali Stanovanjsko inšpekcijo oziroma Inšpektorat Republike Slovenije za stanovanja. Veljavna stanovanjska ureditev namreč predvideva različne postopke glede upravljanja večstanovanjskih stavb, sprejemanja hišnega reda in ukrepanja ob njegovih kršitvah. Pri hujših in ponavljajočih se kršitvah so pod določenimi pogoji mogoči tudi nadaljnji pravni postopki.

Prav zato je pomembno ločiti med tem, kaj lahko stanovalci uredijo s hišnim redom, kaj je naloga upravnika, kaj lahko stori lastnik stanovanja in kdaj pridejo v poštev pristojni državni organi oziroma sodišče.

Najbolj jo je prizadel en sam stavek

A vseeno je bil za lastnico najbolj pretresljiv odziv, ki ga je po svojih besedah dobila od ljudi, od katerih je pričakovala rešitev. »Odselite se, če vas moti.« Stavek jo je še posebej prizadel, saj je stanovanje njeno. »Takrat sem se začela spraševati: ali je res rešitev v tem, da se mora človek, ki je lastnik stanovanja, iz njega odseliti zato, ker nekdo drug ne spoštuje njegovega miru in posledično hišnega reda?«

Življenje v bloku pomeni določeno stopnjo tolerance. Ni mogoče pričakovati, da bodo družine z majhnimi otroki ves dan popolnoma tiho. Obiski, otroška igra in vsakodnevno življenje so nekaj običajnega. Toda tudi pravica do normalnega bivanja ima svoje meje. Vprašanje je, kdaj hrup preseže običajno raven, kako se to ugotavlja in predvsem – kako lahko stanovalec dokaže, da ne gre več zgolj za običajne nevšečnosti bivanja v večstanovanjski stavbi, temveč za ponavljajoče se motnje, ki bistveno vplivajo na njegovo življenje.

»Ne želim, da se kdo odseli«

Kljub vsemu pa Novogoričanka pravi, da si ne želi, da bi se kdo zaradi spora moral odseliti. Ne želi vojne s sosedi. Ne želi obsojati otrok. Ne želi konflikta. Želi si samo miru v lastnem domu. »Ne želim, da se kdo odseli. Želim si, da bi se ljudje, ki živimo drug ob drugem, znali spoštovati.«

In prav to je morda bistvo njenega vprašanja: ali je v večstanovanjski stavbi mogoče učinkovito zaščititi pravico do mirnega bivanja – tudi takrat, ko opozorila, pogovori in prijave ne pomagajo?

Kaj lahko lastnik sploh naredi?

Primer iz Nove Gorice tako odpira širše vprašanje, ki zadeva številne prebivalce blokov. Kaj lahko stori lastnik, ko pogovor s sosedi ne pomaga? Kaj mora storiti upravnik? Kdaj je pristojna policija? Kdaj lahko ukrepa stanovanjska inšpekcija? Kakšna večina etažnih lastnikov je potrebna za posamezne ukrepe? In kako se sploh dokazuje prekomeren hrup, če ga najbolj intenzivno zaznava prav stanovalec, ki živi neposredno pod virom motenj? Na Slovenskih novicah smo za pojasnila poslali vprašanja Stanovanjski inšpekciji oziroma Inšpektoratu Republike Slovenije za stanovanja. Policijo pa smo vprašali, kdaj lahko v primeru ponavljajočega se hrupa ukrepa, kaj lahko stanovalec stori ob ponavljajočih se prijavah in kakšne so možnosti ukrepanja, kadar težava traja dlje časa.

Odgovore bomo posredovali takoj, ko jih prejmemo.