Slovenski vodnik na Filipinih: Zmanjkalo je elektrike in vode, nato smo izgubili še mobilni signal ...

»Bil je to na videz še en november, čas, ko začenjamo potovanja na rajske Filipine. Nič ni dajalo slutiti razdejanja, ki sta ga v manj kot tednu dni za sabo pustila dva supertajfuna Tino in Fung-wong, nič ni dajalo slutiti, da bo naše robinzonsko otočkanje postalo robinzonsko brez vseh civilizacijskih dosežkov, ki smo jih navajeni,« začne svojo pripoved Senad. »Morda je kdo postal vernik, morda še večji satanist, morda se je vse skupaj zgodilo brez razloga, morda ... Tisti najbolj prizadeti domačini so vse kot običajno spremljali z nasmeškom, tujci z grozo, naši potniki z začudenjem nad neverjetno močjo narave in različnimi pogledi glede na karakter vsakega posameznika.«

»Proti koncu potovanja smo potnikom obljubljali robinzonske počitnice na osamljenem otočku sredi rajskega Palawana. Še preden je letalo poletelo proti Puerto Princesi, sem vedel, da se bliža močan tajfun, ki bo prešel naše kraje,« nam zaupa, a doda, da jih je kljub previdnemu načrtovanju narava prehitela. »Plan je bil dober, saj vse do večera ni bilo ne vetra ne dežja, a na žalost neizvedljiv zaradi prepovedi plutja po morju s strani filipinske obalne straže. Tako smo izviseli in iskali alternativno namestitev v priobalnem pristaniškem mestu.«

In potem je sledil udarec. »Izredno glasen in močan naliv, ki nikakor ni prenehal, je napolnil ulice in ceste, zalil dvorišča in hiše, hotele in restavracije, veter je dodal svoje. Pričela se je borba z vodo. Pričela se je evakuacija cca. 5000 meščanov in turistov iz pritličnih prostorov. Kmalu je bilo celo mesto pod vodo. Nato je zmanjkalo še elektrike, malo kasneje še vode, pozneje v noči smo izgubili še mobilni signal, tako da zjutraj nismo izvedeli, da je poleg morja zaprta še edina cestna povezava zaradi sproženih cca. 20 plazov.« In v tisti tišini, sredi razdejanja, misel:
»To je popolno stanje za robinzonsko počitnikovanje, le na glas še tega ne izustim.«

»Veliko se dogaja v glavi vsakega izmed nas, vsak od nas je tudi drugače odreagiral na prihod tajfuna. Nekdo je bil družbenokoristen in priskočil na pomoč nesrečnim Filipincem in turistom, ki so se borili z ujmo v globoko poplavljenih okoliških blatnih ulicah. Nekdo je globoko podoživljal ta trenutek naravne katastrofe v sebi. Nekdo je pomagal premočenim in jim podarjal suha oblačila. Nekdo je bil pripravljen na prvo pomoč morebitnim ponesrečenim. Nekdo je samo opazoval vse skupaj z varne razdalje ... Skratka, vsak karakter po svoje. Mimogrede, kako bi ti odreagiral, kakšen karakter si?« se sprašuje v zapisu.

»Po prespani noči pridejo na plan dejstva o posledicah. Obala popolnoma razdejana, drevesa porušena, nekaj utopljenih živalih, masaker hobotnic, ki jih je vrglo na kopno, celotno mesto prizadeto, vsi še naprej brez osnovne infrastrukture, mesto odrezano od sveta,« pove in doda, da so domačini vendar vedno nasmejani. »Lastnica kavarne brezplačno ponudi kavo vsem potrebnim, župan ureja logistiko, gradbinci prestavljajo težke stroje na najbolj potrebne predele ceste, vsak dela kaj koristnega za dobrobit vseh.«

Ko se zdi, da se je vse umirilo, je prišel nov udarec. »Supertajfun Fung-wong, na satelitskih slikah je videti zastrašujoče, velik je kot cela država in pravkar bo udaril na vzhodno obalo najbolj poseljenega otoka Luzon. To bo nova katastrofa,« opisuje. A sreča se jim tokrat le ni izneverila: »Dan je bil lep, brez dežja in vetra, imeli smo srečo in uspelo nam je poleteti proti domu. Le nekaj ur zatem je tajfun udaril in še vedno traja. Evakuiranih je bilo več kot milijon ljudi … Ljudje pa čez dan čistijo posledice kot po navadi z nasmeškom na obrazu, tako je vsem lažje.«

Senad na koncu doda, da je na poti nazaj proti Dohi na TV-zaslonu izbral glasbenico ​Dusty Springfield, visoko v zraku, daleč stran od Filipinov. »Čez nekaj trenutkov pesem z naslovom Just One Smile (Samo en nasmeh, op. p.) kot obliž na srce za vse preminule dogodke. Zavrtim jo večkrat.«