Alen Kobilica: V sanjah vidim

Sede na bel kavč, si popravi srajco in se nasmehne. S pogledom se pozanima, ali je za fotografiranje primerno oblečen. »Katere barve je srajca?« vpraša. »Siva,« odvrnem. »Temno ali svetlo?« »Hmn, nekaj vmes.« V redu, dobro bo. Lep moški je, ne moremo mimo tega, da nas takoj ne bi spomnilo: Hja, jasno, maneken. A tega ne poudari on, sam živi v drugih zgodbah danes. Je idejni vodja in ambasador centra športnikov otrok z razvojnimi posebnostmi Vidim cilj, soustanovitelj podjetja, ki izdeluje fantastične naravne sladolede Indy&Pippa. Iz skrinje prinese čokoladnega. Okus ima, kot da bi se penaste sanje sprehajale po tvojem jeziku. Alenov urnik je maksimalno zapolnjen. Njegovo življenje je bolj polno kot življenje mnogih, ki se po svetu sprehajamo z nečim tako samoumevnim, kot je vid. Ko ga vprašam, kaj vendar se kaže pred njegovimi očmi, se spet nasmehne in pove, da slika pokvarjenega televizorja, tisti sneg, le da mogoče za odtenek temnejši. Skozi majhen reženj v njegove možgane sicer pronica svetloba, a ne zazna, če se dan počasi vesi v večer. Začuti pa, če se nenadoma prižge luč ali če pred povsem belo steno stoji človek. Takrat ve, da je nekaj tam. Med pogovorom ves čas gleda v oči in njegov pogled sledi glasu. Če ne bi govorili o stanju, ki je tako močno zaznamovalo njegovih zadnjih nekaj let, sploh ne bi opazili, da je nekaj posebnega. Očitno ne potrebuješ oči, da zares vidiš.

Vsake oči imajo menda svojega malarja. Kaj so vaše oči? S čim in kako vi vidite svet?

Izhajam iz vizualnega sveta. Morda je kriva tudi »profesionalna deformacija«, saj sem imel turistično agencijo. Sem človek, ki si zapomni podrobnosti. Rob okna, sliko na steni, človeka, ki sedi v kotu, linije obraza... Vsega tega z očmi ne vidim več, zato so zacvetela vsa prej zanemarjena čutila. Ljudje smo narejeni tako, da smo sposobni preživeti v vseh okoliščinah. A zdaj ko ne vidim več, zaznavam vse drugo celo tako močno, da je včasih moteče. Sedeti v glasni kavarni je zame nočna mora. Ko namreč vidiš, se lahko osredotočiš na človeka nasproti in vse preostalo zanemariš. A zdaj slišim vse; tako osebo na drugi strani mize kot vse, ki sedijo v razdalji treh metrov. To me utruja. Po drugi strani pa doživljam koncerte veliko bolj doživeto. In dotik... Vse, česar se dotaknem, se osredišči v konici mojih prstov. Vsaka oblika mi v mislih nariše novo zgodbo. Gotovo pa obstaja velika razlika med mano in kom, ki ne vidi od rojstva. Jaz sem, preden sem oslepel, videl vse. Palme in peščene plaže, vse lepote sveta, arhitekturne presežke.

Zadnjič me je prijatelj vprašal, kako vidim vse te informacije, ki jih nosim v glavi. Ugotovil sem, da opisujem kraje, kjer sem bil v zadnjih sedmih letih, tako, kot da bi jih videl na lastne oči. Kako je to mogoče? Je. Kamor koli grem, želim slišati opis okolice. Nato pripovedovanju dodajam slike iz svojega »arhiva« in ko se pogovarjam o tem, kako čudovito zelen je bil tisti gozd, ga dejansko vidim takšnega. Zato teh sedmih »pravljičnih« let nikakor ne čutim kot izgubljen čas. Enako je z ljudmi. Če sem jih poznal prej, jih nosim v glavi za vedno. Še več; zapomnim si tudi tiste, ki jih nisem videl. Njihovo mimiko, posebnosti telesa... Verjamem, da ti ljudje ne bodo drugačni od slik, ki so se mi medtem narisale v glavi, ko bom spet lahko gledal z lastnimi očmi.

Kakšna je za vas lepa ženska?

To je res zanimivo... Velikokrat videči rečejo, da jih je določena oseba pritegnila s svojo posebno energijo. Pa jih je res? Mar bi jih pritegnila tudi, če bi sedeli v družbi petih in imeli zaprte oči? Priznajmo si, pritegne nas človekova zunanjost. Mar to pomeni, da človekova vsebina ni pomembna? Nikakor ne. Bistveno je, ali je topla, mi ima kaj povedati, da misliti, ali me pušča praznega... Velikokrat me vprašajo, kako vem, ali je neka punca prava zame, ko pa je ne vidim. No, takrat pridejo na pomoč dobri prijatelji. (Smeh.) Imam jih nekaj, s katerimi sem odraščal in ki me zelo dobro poznajo. Če sem ob ženski, katere glas mi je prijeten, vabljiv, vedno vprašam prijatelja, kakšna je na pogled.

Spomnim se dopusta z dvema. Neki dan mi povesta, da sta pravkar videla res luštno punco. Povejta mi, kakšna je, ju prosim. In prvi, bolj tehnični tip, odvrne nekaj v stilu: visoka je, kaj vem, 170 centimetrov, noge do tal, obseg prsi 75 D. In drugi, umetnik, doda: Ah, ima čudovite rdeče lase. Ko zapiha veter, ji zaplapolajo. In njen nasmeh! Vsakič se ji v ličkih naredijo jamice. Ima čudovite zobe, iskrice v očeh in elegantne gibe. No, in potem sam sestavim sliko. (Smeh.)

• CELOTEN INTERVJU LAHKO PREBERETE V SVEŽI ŠTEVILKE REVIJE ONAPLUS, KI VAS ŽE ČAKA PRI PRODAJALCU ČASOPISOV.