Za Alenko Tetičkovič so zelo ustvarjalni meseci. Potem ko je v matičnem Lutkovnem gledališču Ljubljana (LGL) preživela naporni »veseli december«, ji je februar prinesel dve premieri, komedijo Iščem moža na odru SiTi Teatra in pretresljivi celovečerec Exodus 1945: Naša kri. Pravi, da so se je teme, ki jih obravnana film o tragičnih majskih dneh leta 1945, globoko dotaknile. »Vsak lik je moj duhovni otrok,« pravi igralka, ki ji je med vsemi vlogami še vedno najljubša materinska, kar pa od nje terja veliko energije. Njena hči bo kmalu postala študentka, sin, ki je nastopil z njo tudi v filmu, pa je petošolec. »Kadar imam dovolj energije, ju najlažje podpiram pri njunih problemih. Ne gre za to, da bi jih reševala namesto njiju, ampak za to, da sem tam zanju, jima dajem svojo energijo in sem pozitivno naravnana.« V veselje pa ji je tudi, ker jo ljudje še vedno prepoznajo kot sestro Franjo iz priljubljene nanizanke Naša mala klinika.