Lavričeva koča stoji na Gradišču, kamor prihajajo ljudje po mir, druženje in razglede. Na mestu, kjer je nekoč stala skromna kašča, je danes pohodniška postojanka, ki je postala naj planinska koča 2025 in tako tudi uradno ena najbolj priljubljenih v Sloveniji. Obiskali smo najemnika, neumornega Maksa Jerina in njegovo ženo Sonjo. Zgodb in idej imata namreč toliko, da jih komaj sproti uresničujejo. Zgodba se je začela v 30. letih prejšnjega stoletja, ko je industrialec Jože Lavrič, izobražen v Franciji in Belgiji, v Šentvidu pri Stični najprej postavil usnjarno, nato še tovarno baterij. Ljudje so ga izjemno spoštovali, zato so mu podarili štiri zemljišča, med njimi tudi tisto na Gradišču, kjer je zrasla majhna kašča, predhodnica današnje koče. Ta danes stoji v čudovitem sozvočju z naravo: les in kamen sta njena rdeča nit, postojanka, okoli katere se razprostirajo poti, ki povezujejo Stično, Ivančno Gorico in Šentvid pri Stični. Peš iz Stične do koče potrebujete približno pol ure, iz Ivančne Gorice dobro uro, do parkirišča pa vodi tudi gozdna cesta.
Flancati z različnimi omakami so njihov zaščitni znak. FOTO: Osebni arhiv
Maks Jerin je na Gradišče prvič prišel leta 1983, ko je bilo treba staro kočo temeljito prenoviti. Maks se je ukvarjal s planinarjenjem, jamarstvom in povezovanjem lokalne skupnosti. »Točko je treba narediti, da bodo starši pripeljali otroke in da se bo začelo druženje v lokalnem okolju,« nam je zaupal svojo vizijo. Začetki so bili skromni. »Ko smo začeli delati, ni bilo elektrike, ni bilo dobre ceste, bilo pa je veliko udarniških akcij,« se spominja. In prizna: »Videl sem celoten hrib, kako bi moral zaživeti. Ta hrib ima energijo, ki je ne morem opisati. Ko je človeku najhuje, mora samo še 150 metrov malo dlje v gozd.« Pod kočo je pravi kraški svet, jame, votline, celo podzemno jezero. Maks kot ljubiteljski jamar dobro pozna podzemlje: pod njimi je 240 metrov globoko jezero, v bližini je Šimenkova jama, o znameniti jami, »po kateri se pride na oni svet«, je pisal že Josip Jurčič. Čudoviti pa so tudi leseni kipi, ki jih je v okolici Lavričeve koče polno. Za to so zaslužni umetniki, ki se združujejo v društvu kiparjev z motorno žago.
Ta hrib ima energijo, ki je ne morem opisati.
V bližini koče stoji cerkev sv. Miklavža, ki se v zgodovinskih arhivih prvič omenja že daljnega leta 1250.
Sonja Trlep in Maks Jerin, lastnika in oskrbnika Lavričeve koče
Za Nino naredijo vse
Najbolj osupljiv del Lavričeve koče se skriva v notranjosti. Osrednji prostor bogati umetna jama, ki se prepleta s prostorom. Maks nam je z nasmehom zaupal: »70 ton kapnikov znotraj koče, ko bo končano, boš lahko gledal v nebo. Zaenkrat pa je projekt še v izdelavi.« Ko v hladnejših mesecih v odprtem ognjišču prijetno prasketa ogenj, se ob kamniti steni zbirajo pohodniki, prijatelji in domačini. Jesenska in zimska druženja tu dobijo poseben čar – kot bi sedel v topli, živi jami nad kraškim podzemljem.
Čudoviti leseni kipi v okolici FOTO: Marko Feist
Sončni zahodi so prava paša za oči. FOTO: Osebni arhiv
Pred 15 leti se je Maksu v koči pridružila žena Sonja. Pustila je službo vodje kuhinje v domu za ostarele in se preselila v kuhinjo na hribu. Zdaj tam nastajajo slastni flancati, po katerih diši cel prostor in ki so med pohodniki že prava legenda. »Jaz vedno uživam, tudi ko delam. Včasih smo bolj žurali, danes malo manj,« pripomni Maks. S Sonjo sta zavestno zamenjala življenje v dolini za poslanstvo na hribu. Rodili so se jima trije otroci, ki so mladost preživeli pri koči in še danes radi priskočijo na pomoč. Dnevnih sprehajalcev je vedno več, od otrok do starejših. »Ko vidim kakšno starejšo gospo, ki mi reče: 'Joj, Maks, ko pa ne bom mogla več na Gradišče, bo pa kar konec zame.' Ji rečem: 'Se bova pa gor zapeljala',« pove v smehu. Najbolj znana redna obiskovalka Lavričeve koče pa je zagotovo Nina Pušlar. Ko smo gospo Sonjo prosili, če bi v koči s priljubljeno pevko lahko posneli intervju za božični ŠOKkast, je brez pomisleka dejala: »Za našo Nino naredimo vse!«
