Američane uči zapeti tudi kakšno slovensko

Katja Koren. Pevka. Ko ti enkrat Stvarnik za dedka določi muzikaša, samoukega violinista, pa atija, ki z Oktetom Slovenska Bistrica po svetu prepeva, pa mamo, ki vodi sestav Ljudske pevke iz Ložnice pri Makolah in v njem tudi prepeva, prav tako kot tvoja babica (ja, seveda, kakopak, tudi ona v tem ženskem mnogoglasju prepeva leta in leta), in ti še daru pevskega tja v zibel položi, ja, potem ni druge, kot da se sprijazniš s pevskim življenjem. In prav to se je udejanjilo naši današnji slavljenki Katji Koren, v Mariboru rojeni mladenki, ki pa jo takoj po rojstvu dostavijo na njen dom v Makolah, v vasico ob vznožju Haloz, kjer je sladko vince doma, pa pesem tudi.

»Pri nas doma se je pelo, odkar pomnim. Smo vesela družina in prav radi zapojemo, čeprav samo po kosilu, v vinski kleti pa sploh,« pojasni Katja, ki osnovnošolska leta prebije v hiperaktivnosti vseh vrst. »Z babico in dedkom pa tudi z mamico in atijem sem prevandrala skoraj celotno slovensko gorsko transverzalo in moja planinska knjižica je dobila štirikratni obseg, saj sem vanjo – poleg obveznih žigov, dvakrat tudi tistih dveh, na vrhu Triglava pridobljenih – vstavljala posušeno cvetje pa še marsikaj drugega,« obuja spomine na otroštvo. »Pa gasilka sem tudi bila, celo desetarka, in malo je manjkalo, da bi s kolegicami državne prvakinje postale, no, pa nismo, zaradi majhnega zdrsa nam je naslov ušel, namreč, ena od kolegic je med vajo nehote zaklela, vse v žaru borbe, se razume, pa so nam točke odbili, in je šel naslov v … (no, pa ne izreče nič neprimernega, da ne bo pomote, op. p.), saj veste kam, a ne?!« pripoveduje.

Pri osmih letih pela v Bolgariji

»Pa fuzbalerka sem tudi bila, samo sem bila v golu, ker se mi ni dalo po terenu preganjati. Pa k pevskemu zboru sem hodila, pa v glasbeno šolo tudi, klavir, pa saksofon tudi, obvezna teorija tudi, no, pa na vaje v Maribor, k zboru Carmina Slovenica so me tudi vozili, kaki dve leti, sem pa že zelo zgodaj začela malo resneje prepevati, tudi po tujini. Ja, res sem, ker so me izbrali in sem prepevala preko neke agencije, šla že kot osemletna na svoje prvo mednarodno gostovanje, v Bolgarijo. Pozneje me je v roke vzel Nace Junkar, ki je v meni, moji mladosti navkljub, očitno zaznal ustrezen pevski potencial, pa me je začel poučevati (in me je poučeval dobrih pet let!) in me je moral potem ati v Ljubljano voziti. Pozneje sem gostovala tudi v Rusiji pa v Maroku (spomnim se, kako sem tam svoj prvi črni čaj z mlekom poskusila, ki sem mu ostala zvesta kar nekaj časa, tako da mi je nadomestil kavo!), pa na Poljskem, kjer je bilo nekakšno pevsko tekmovanje, s katerega sem prinesla osvojeno tretje mesto, kar ni bilo kar tako, saj je bilo vseh tekmovalk in tekmovalcev več sto. Joj, v Bolgariji je bilo prav zanimivo, to pa zaradi tega, ker je bil tam z nami tudi Tibor Vučkovič, raper iz Maribora, ki je bil meni strahovito všeč in se je potem – po golem naključju, seveda – dogodilo, da sva se ravno midva na balkon nekako zaprla in nisva mogla nazaj, v sobo, in sva bila potem prisilo zaprta vsaj dve uri. Zame to seveda ni bila nobena prislila, prej otroško nedolžna blaženost, kako se je on počutil, pa pravzaprav niti ne vem. Meni je bilo super!« opiše svoje pevskogostovalne peripetije.

V televizijskih studiih in na Eurosongu

»Zelo hitro je prišel tudi projekt RTV Slovenija Bitka talentov in takrat je bil kar velik pomp, poleg izjemno lepe izkušnje, seveda. Z Omarjem sva se takrat rada gledala in pozneje, na mojem maturantskem plesu, takratni moji profesorji, štirje, sami možakarji, ki so se zbrali kot kak Il Divo, sami tenorji, torej, pripravijo priredbo Omarjeve uspešnice Stop in jo potem skupaj z Omarjem tudi zapojejo. Jaz pa tudi eno pesem prispevam, pa je bilo vse nekako magično, tisti večer,« hiti pripovedovati. »Izkušnja pravkar omenjenega tv-projekta mi na stežaj odpre vrata v snemalne studie, saj začnem prispevati svoj vokal kot spremljajoča pevka marsikatere skladbe, ki jih pripravljajo Nuša Derenda, Alenka Godec, Regina, same korifeje, ki sem jih do tistega časa gledala in poslušala z odprtimi ustmi, zdaj sem pa kar naenkrat, na njihovo povabilo, z njimi pela in snemala. Tudi prvi Eurosong se mi že zgodi, in sicer z Anžejem Dežanom, v Atenah, pa tudi prva zmaga na Slovenski popevki, na katero priletim ravno z maturanca in potem z Juhubando kar lepo zmagamo, s pesmijo Če je to slovo. Sem pa že prej pela tudi v, ja, prav lahko bi rekli, kar v malo tudi samo mojem bendu, G-SPOT imenovanem. Vodil ga je Boštjan Lavrič (doma iz okolice Frama), ki me je v ansambel tudi zvabil. Hjoj, s temi fanti smo tudi mojemu atiju pripravili nepozabno presenečenje. Nikoli uresničena, srčna želja mojega atija je namreč bila, da bi jaz v kakšnem narodno-zabavnem ansamblu pela, pa mu je nisem mogla uresničiti. Ko pa je Abrahama praznoval, smo se s fanti zmenili in smo mu zaigrali in zapeli dve Avsenikovi, in takrat je moj ljubi ati solze spustil, kar je tudi mene ganilo zelo močno!« ganjeno izpove Katja. »Ne prav prijetna pa je izkušnja iz Bakuja, kjer sem pomagala Evi Boto na Eurosongu, kot spremljajoči vokal, seveda. Sva šli s kolegico Ano Bezjak takole pod noč sami iz hotela, ne da bi vedeli, da tam ženske ponoči pač ne hodijo ven, in sva dobesedno padli med same črnolase in črnobrkate možakarje in jaz, takrat blond, da bolj blond ne bi mogla biti, sem imela občutek, da so čisto vse oči čisto vseh tistih dedcev uperjene samo in izključno v naju. No, pa sva se nekako pretolkli do neke restavracije, kjer pa so že bili najini kolegi, z Vlašičem na čelu, pa so naju potem varno in zanesljivo nazaj do hotela spravili. Ne, res ni bila prijetna tista pot do restavracije,« se spominja Katja.

»Sem pa hotela na AGRFT ali antropologijo, pa je naneslo, da sem začela intenzivneje sodelovati z Dado Kladenik, ki me je dobesedno zasvojila z vsemi lepotami jazz petja, in sem se začela od nje tudi učiti. Pa tudi velikokrat sem potovala v Gradec, k prijateljem, ki so tam študirali (Vid Žgajner, Marko Črnčec, Tomaž Gajst, Igor Bezger, Grego Huzar), in smo se pogosto tudi do Dunaja na kakšen koncert odpeljali. No, na koncu sem pristala na sprejemcih v Gradcu, kjer me na žalost niso marali, so me pa sprejeli v Celovcu,« še razloži. »Pa se lepo v Ljubljano preselim, ker sem takrat res ogromno snemala in tudi kar dobro zaslužila. No, čez čas je bilo vsega manj in manj in stvari so se začele nekako ponavljati, pet let v Celovcu je hitro minilo in hvala bogu mi je usoda na pot pripeljala mojo zdajšnjo ljubezen, glasbenika Maka Grgovića, s katerim se potem podava v Los Angeles, kar je zame, seveda, popolnoma nov svet in enkratna izkušnja, ki jo trenutno živim, saj z Makom živiva zdaj v LA, kjer kar veliko nastopava, pa tudi sama poučujem petje in zaslužim veliko več kot pri nas, ker je tovrstno delo tam pač veliko več plačano. Vrednote so malce drugačne,« opiše svojo življenjsko odločitev Katja. »Če si kaj želim, si želim, da bi se lahko šolala v LA, kjer je najboljša pevska šola na svetu ali pa vsaj ena najboljših in ima tudi fundacijo prav za študentke in študente slovenskih korenin, za kar sta poskrbela dva izjemno srčna tamkajšnja Slovenca, ki sta svoje premoženje, nikakor majhno, zapustila omenjeni šoli. Če mi to uspe, bodo moje sanje postale resničnost,« izpove kar malce tiho, da usode ne bi preveč izzivala z neprevidnimi napovedmi, a nič manj strastno.

Katja, Korenovih korenin dekle, kleno, slovensko, naj se ti uresničijo vse tvoje sanje. Naj ti usoda nakloni vsega lepega in dobrega, pa še malce zdravja naj zagotovi. Vse najboljše! Od mene! Pa malce tudi od vseh tistih, ki te cenijo in spoštujejo. In teh, verjemi, niti slučajno ni malo!

Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili:

Slaščičarna Maxi

Vinska klet Mastnak, Zdravko Mastnak, s. p.

Cvetličarna Gardenia, pasaža Maximarketa

{embed_facebook}//www.facebook.com/plugins/likebox.php?href=https%3A%2F%2Fwww.facebook.com%2FBulvarSlovenskeNovice&width=292&height=258&show_faces=true&colorscheme=light&stream=false&show_border=false&header=false&appId=333405986784955{/embed_facebook}