V studiu pri Igorju Potočniku v Kranju se je zbralo pol ducata muzikontarskih prvokategornikov, ki so se odzvali klicu Andreja Šifrerja. Gre za nov mejnik v njegovi ustvarjalnosti, zato je k izvedbi poklical tako različno druščino zvezdnikov, da so se nekateri prvič osebno spoznali. Razlog za to nenavadno srečanje je pesem z naslovom Zakaj pa ne bi enkrat nekaj skupaj naredil'?, ki se v refrenu nadaljuje » … roko si stisnil', močnejši, pametnejši smo, če bomo se zmenil'«. Avtor trdi, da sta se mu ideja in sam napev motovilila po glavi že dobro desetletje, a nista dobila poetičnega in glasbenega zaključka: »Ideje imajo v glavi različne poti in čas trajanja, da se uresničijo. Tale je potrebovala precej časa, a ko je prišla na plan, je dobila povsem novo razsežnost.«
V časih, ko vsak vleče na svojo stran že tako razdeljenih strani, sta ta pesem in njena izvedba pravi čudež. Ne gre le za to, da ima vsaka odpeta beseda svoje mesto v vseh zgodovinah in sedanjosti Slovenije, ampak tudi za glasbenike, ki so pesem opremili. Tomi Meglič je s svojo skupino Siddharta ravnokar napolnil Stožice, večni punker Peter Lovšin je razprodal Cankarjev dom, Marka Hatlaka s harmoniko vabijo veliki odri Evrope in je prav za to priložnost odpovedal obveznosti v Italiji. Manca Trampuš in Domen Don Holc (Koala Voice) sta sredi priprav na snemanje novega albuma. Kljub vsemu so se vsi pojavili v kranjskem studiu in zažgoleli novo himno združevanja in spoštovanja. V preddverju je bilo slišati obilo smeha in živahnih glasbenih pogovorov med ljudmi, ki se drugače ne vidijo prav pogosto. Rokovanja so zamenjali objemi in snemanje, ki zna biti včasih dolgočasna seansa, je postalo veličastna zabava.
Gostitelj, ravnatelj Pavel Srečnik, je vsem izrekel dobrodošlico.
Nastopajoči in otroci so dobili od domačega zbora v poklon cvetje.
V časih, ko vsak vleče na svojo stran, sta ta pesem in njena izvedba pravi čudež.
Vesela glasbena druščina
A to je bilo le prvi del polovice prave veselice. Po končanem tonskem navdušenju so se prestavili v večnamenski prostor Osnovne šole Stražišče, kjer jih je pričakal gostitelj, ravnatelj Pavel Srečnik. To je šola, v katero je zahajal Andrej kot kratkohlačnik: »Tu se je dogajalo moje otroštvo in zaželel sem si, da prav tu posnamemo 'dokumentarni video' z njihovimi dekleti iz zbora, ki ga vodi čudovita Urška Rapl. To je še vedno moja šola, čeprav povečana in ozaljšana.« Zakaj ste povabili prav to veselo glasbeno druščino, ga vprašam. »Pesem govori o spoštovanju in razumevanju, da imamo ljudje lahko drugačna mnenja in razmišljanja, a je veliko več tistega, kar nas druži. Razmišljanje vabi prav te, ki so različnih nazorov, da pozabijo na razlike in se osredotočijo na to, kar nam je skupnega.« Poleg otroškega zbora je glasove prispeval izjemni dirigent in vokalist Žiga Kert s svojim glasbenim kolegom, vokalistom Markom Jenkom.
Spredaj zvezde, zadaj mladost
Marko Hatlak, Andrej in Manca Trampuš s psičko Jaso
Pesem govori o spoštovanju in razumevanju, da imamo ljudje lahko drugačna mnenja in razmišljanja, a je veliko več tistega, kar nas druži.
Dogajanje v tonskem in šolskem delu je spremljala kamera izkušenega in neumornega Marjana Cerarja, ki bo, če bo vesolje hotelo, sestavil videoposnetka do 28. januarja, ko bo Andrej predstavil svojo idejo za turnejo Pol stoletja pisanja pesmi in petja. Januarja 1977 je namreč izšla njegova prva mala plošča Zoboblues, prav na ta dan čez eno leto (28. januarja 2027) pa bo veliko praznovanje njegovega snovanja v Cankarjevem domu. Sledilo bo še nekaj nastopov po Sloveniji in naš večni mladenič zagotavlja: »To bo moje leto.« Idej mu ne zmanjka in tudi moči mu še služijo, zato naj traja njegova veselica še najmanj pol stoletja.
Marko Hatlak, Andrej Šifrer, Manca Trampuš, Tomi Meglič, Peter Lovšin in Domen Don Holc na OŠ Stražišče
Andrej s svojo sorodnico Ajdo.
Zakaj pa ne?
Slovenci v zgodovini kar dost' smo pretrpel', 2/3 zemlje so sosedje nam vzel'.
Slava čast pa tem, ki so boril' se, da smo obstal', med njimi Trubar in Aljaž, pa Majster general.
German si hotel je naše kraje prisvojit', tud' Lahom smo dišal', pa smo brcnil' jih v rit.
A tujec ni največ' problem in to najbolj boli, da najhujši smo sovražnik sami sebi kar sami,
najhujši smo sovražnik sami sebi kar sami.
Zakaj pa ne bi enkrat nekaj skupaj naredil, skupaj naredil, roko si stisnil'.
Zakaj pa ne bi enkrat nekaj skupaj naredil, močnejši, pametnejši smo, če bomo se zmenil'.
Usoda majhnih je, da vedno spada k nekomu, Avstro-Ogrska, Juga, zdaj pa še EU.
Grenkoba pa ostaja v srcu, ta najbolj boli,
da največji smo sovražnik sami sebi kar sami.
1, 2, 3, 4 ... Nam sovražnik n'č ne more,
nam sovražnik n'č ne more,
vse, kar on lahko stori, vse to znamo tud' sami.
Skregani smo vsepovprek, lajamo kot psi.
Al' si levo ali si desno, pri nas sredine ni.
Zdraharja spoznaš po tem, da n'kol' ne bo priznal,
da tud' tisti iz druzga brega včas' ima kaj prav.
Nam sovražnik n'č ne more,
nam sovražnik n'č ne more,
vse, kar on lahko stori, vse to znamo tud' sami,
vse to znamo tud' sami.
Zakaj pa ne bi enkrat nekaj skupaj naredil',
skupaj naredil', roko si stisnil.
Zakaj pa ne bi enkrat nekaj skupaj naredil',
močnejši, pametnejši smo, če bomo se zmenil',
močnejši, pametnejši smo, če bomo se zmenil',
močnejši, pametnejši smo, če bomo – hah – se zmenil'.
