Avseniki: Dolge gate so obvezna oprema

Ko so člani Hišnega ansambla Avsenik dobili povabilo Slovencev, ki živijo v Kanadi, niso odlašali niti za hip. »Povabili so nas na koncert ob slovenskem kulturnem prazniku, torej 8. februarja. Nihče od nas še nikoli ni bil v tistem koncu, zato smo se brž dogovorili, da združimo prijetno s koristnim, da ne pridemo samo na en koncert, ampak da naredimo kar turnejo,« razlaga vodja zasedbe Sašo Avsenik. Po Severni Ameriki so tako pohajkovali 15 dni. »Ko nismo igrali, smo se potepali in videli marsikaj zanimivega.«

Obiskali so šest mest – Vancouver, Calgary, Edmonton, Winnipeg, Toronto in Kitchener. »Vsako nas je navdušilo po svoje. Vancouver, denimo, me je fasciniral z raznolikostjo. Spali smo v hiši, ki je bila tik ob morju, ob Atlantskem oceanu. Le 15 minut vožnje stran pa je bil smučarski center, kjer so bile pred nekaj leti olimpijske igre. Slovenci smo sicer navajeni, da nam je vse blizu, saj je takšna tudi naša pokrajina, a da imaš morje in gore v enem samem mestu, je presenetljivo celo za nas,« se nasmehne Sašo.

Čeprav ga je Kanada v marsičem spomnila na domovino, pravi, da smo si v marsičem tudi zelo različni. »Toronto smo opazovali že z aviona. Ko sem ga zagledal, sem si mislil: 'No, zdaj smo tukaj, vsak čas bomo pristali.' A smo ga preletavali še vsaj 30 minut, da smo prišli do letališča. Mesto je namreč tako ogromno, da ga še z letalom obideš komaj v pol ure. Mene je šokiralo,« prizna.

Kanado si bodo zapomnili tudi po mrazu

Čeprav so se med turnejo največ družili s tam živečimi Slovenci – pri njih so bili tudi nastanjeni –, so se, ko so šli na kakšen izlet, srečevali tudi s Kanadčani. »Če jim sploh lahko tako rečeš,« se nasmehne. »Kanada je namreč država, kjer se združuje nešteto narodnosti in kultur. Vsak od nekod prihaja, domorodcev pravzaprav ni. Sem in tja sem srečal koga, ki se mi je zdel značilen Kanadčan oziroma Severnoameričan. A ko sem se zapletel z njim v pogovor, sem izvedel, da je bodisi Poljak bodisi Britanec, skratka, vsak ima svojo zgodbo, od kod prihaja, zakaj so se njegovi predniki v želji po boljšem življenju preselili tja.«
{embed_facebook}//www.facebook.com/plugins/likebox.php?href=https%3A%2F%2Fwww.facebook.com%2FBulvarSlovenskeNovice&width=292&height=258&show_faces=true&colorscheme=light&stream=false&show_border=false&header=false&appId=333405986784955{/embed_facebook}
V Montrealu so spoznali tudi nekaj kanadske kulinarike. »Poudarek je na mesu,« razloži. »Prav zdaj kroži zgodba, kako so muslimani tamkajšnjega župana prosili, naj s šolskih jedilnikov umakne svinjino, a jih je gladko zavrnil. Da je to njihova kultura, je dejal, in da jo bodo morali, če bi radi tam živeli, spoštovati.« Sašu je bilo zelo všeč njihovo prekajeno meso, fantje iz skupine pa so se navduševali nad še eno, malce bolj nenavadno specialiteto. »Zrezek z neko plemenito plesnijo so poizkusili, a mene niso prepričali,« se zasmeje. Je pa poizkusil zelo znan javorjev sirup. »Javor ima v Kanadi velik pomen, na koncu koncev ga imajo tudi na zastavi. Sirup je zelo okusen, spominja na med, le bolj tekoč je.«

Sicer si bo Kanado zapomnil še po nečem. »Po mrazu!« izstreli. »Temperature so res nizke, ves čas je bilo med minus 10 in minus 30 stopinjami Celzija. Zrak je sicer suh, tako da je – vsaj meni – ta mraz lažje prestajati kot pri nas. Ampak brez dolgih gat, ki so res obvezna oprema, v Kanado nikar ne hodite!«