
Galerija

Nina Orel je na facebooku objavila zelo oseben, udaren in mestoma provokativen zapis o samskosti, svobodi in odnosih z moškimi. Iz njenega sporočila veje jasno sporočilo: za zvezo ni več pripravljena prodajati sebe, svoje energije ali svojega miru. Kot pravi sama, je danes bližje »nuni kot sorodni duši« in prav to jo navdaja z občutkom miru, svobode in moči.
V dolgem zapisu je Orlova brez olepševanja opisala, da je prišla do točke, ko je ne žene več potreba po moški potrditvi ali telesni odvisnosti. Zapisala je, da je to zanjo izjemno osvobajajoče in da je danes povsem predana sebi, svojim projektom in načinu življenja, ki jo izpolnjuje. Ob tem je razkrila, da je vpeta v tri velike projekte, vmes pa uživa v urejanju stanovanja, fitnesu, naravi, morju in času z Ullo. Svoje trenutno življenjsko obdobje opisuje kot »težko prigarano, a sladko-spokojno pozicijo dobro izživete nune«. Prav ta podoba je v njenem zapisu močno izpostavljena skoraj simbolično, skoraj kot osebna zmaga po burnejšem obdobju.
Še posebej ostro je spregovorila o ženskah v zvezah. Zapisala je, da je morala po njenem mnenju »vsaka vezana ženska v neki točki prodati dušo hudiču«, sicer v razmerju ne bi preživela. Takšne izjave bodo gotovo dvignile precej prahu, saj je z njimi neposredno zarezala v predstave o srečnih partnerskih zvezah in vloge žensk v njih. Orlova je šla še dlje. Prepričana je, da so samske, samouresničene in neodvisne ženske pogosto tarča prikritega obsojanja ali celo kaznovanja s strani nekaterih vezanih žensk. Po njenem je to lahko zavito v navidezno prijaznost, a je zato še toliko bolj toksično. Njeno sporočilo je bilo tudi tu zelo jasno: na takšne igre ne pristaja več. V zapisu se je dotaknila tudi svoje drugačnosti, nevrodivergentnosti in občutka, da jo je družbena »matrica« od nekdaj potiskala na rob. Prav zato, je mogoče razbrati iz njenega tona, danes svojo samostojnost dojema kot nekaj skoraj svetega kot novo rojstvo, osebni upor in končno notranjo zmago.
Za piko na i je objavo sklenila z mislijo, namenjeno ženskam, ki so se, kot je zapisala, kljub strahovom in grožnjam odločile zase. Njeno sporočilo je skoraj manifestno: najboljše naj bi jih šele čakalo.