Božič: Plestenjak ne mara obdarovanja

S šarmantnim pevcem Janom Plestenjakom se dobiva v hotelu v bližini Ljubljane. V sobi 102? Šalo na stran, čeprav Jan prizna, da mu sobo s to številko, ki jo opeva, včasih dajo celo avtomatično. Sicer pa je večkrat v hotelu. »V hotelih se mi zdi mirno. Odraščal sem vedno v bližini narave in nisem navajen vrveža.« Čeprav je bila ura ena popoldne, je bilo zanj še prezgodaj. Pravi, da je zoprn, kadar je neprespan, in danes je spal samo tri ure. Piše namreč pesmi za album, ki bo izšel 2013., leta, v katerem bo dopolnil 40 let. Za zdaj ima devet pesmi. »Pišem, in ko dobim idejo, ni konca. Slabo spim, vmes se zbudim, zraven pa imam blokec za pisanje. Potem pa sem čista podrtija.« Potrošništvo ga ne osrečuje. Ko ga povprašam o božiču in z njim povezanim podarjanjem daril, me preseneti: »Nisem vezan na datume. V bistvu ne maram tega. Res pa je, da sem čisto neracionalen. Tako sem že podaril rabljene strune, enkrat pa sem za darilo kupil celo avto.« Jan je nazadnje v dar dobil kitaro, ki si jo je želel.

»Včasih se prav zabremzam, kadar me prime, da bi kakšno stvar imel. Zdaj sem na primer kupil ene čevlje in so bili zelo poceni. Nisem mogel verjeti. Tako fajn se mi to zdi. Prav srečen sem bil.« Ko zagledam njegove škornje, ki so zelo trendovski, in jih pohvalim, skromno odgovori: »Zeblo me je, zato sem jih potreboval. Vseeno mi je za znamke. To je fake,« in se ob tem zasmeji. Kot potrošnik ima rad stvari, ki imajo karakter. »Zdaj sem si kupil avto, ki je star 22 let. Pa sem imel čisto nov, ultimativen, moderen avto, vendar je bil brez karakterja. Zdaj imam avto, ki ga moram s ključi odklepati, in to mi na polno dogaja,« razlaga radoživo kot otrok o svoji novi igrački. »Največje hite sem napisal iz slabe vesti. Kadar sem en teden zabušaval ali kadar sem izgubil denar pri kartah, sem se potem sam sebi odkupil s hitom.«

Mladost na gradu

Brez užitkov ne more in pravi, da ima rad dobro hrano, ko pogledava hotelski izbor. Sicer si ne mislite, da bi vam Jan skuhal večerjo, ker ni vešč tega opravila. Preseneti pa me z dejstvom, da že sedem let ni bil v trgovini. Ja, sedem let nazaj je tudi refren njegove pesmi. Zaupa mi tudi, da je zdaj naredil izpit za motor in z njim odkril svobodo. »Trenutek, ki ga prvič doživljam... vsi čuti prvinsko funkcionirajo,« zasanjano razlaga. Rad ima družbo kreativnih in sposobnih ljudi. »Nazadnje sem sedel z Jocom Pečečnikom in redko doživiš, da te kdo nahrani z voljo do življenja, še posebno če si v nečem že sam uspešen.«

Otroštvo v Škofji Loki

Kot deček je prepotoval skoraj pol sveta. »Moj pokojni oče je bil pilot. Nimam velike potrebe po dolgih potovanjih. Večina ljudi hodi po svetu z mislijo, da je fino spoznavati daljne dežele, verjetno pa gre za neke vrste beg pred realnostjo.« Otroštvo je preživel v Škofji Loki. »Prvi spomini so na veliko okroglo sobo v stolpu škofjeloškega gradu, kjer sem preživel prva leta svojega življenja. Mama je bila tam najemnica. V eni sobi je bil njen atelje, kuhinja, spalnica in vse ostalo. Bili smo čisto sami na vrhu stolpa. Verjetno je to okolje, polno zgodovine, v meni odpiralo vrata domišljiji in kreativnosti že takrat.« Pravi, da Škofja Loka kar žari od svoje preteklosti in da je prelepa. »Na klancu pod gradom smo se sankali, zdaj pa tja hodimo na kozarček k Frenku s prijatelji iz otroštva.« Ta mesec bo imel koncert tudi v Škofji Loki in priznava, da je to verjetno edini kraj, kjer bo nekaj treme. »V meni je nekakšna zadrega, da ne bi deloval kot nastopač pred njimi,« odkrito prizna.

Velja za enega redkih zvezdnikov pri nas, ki si lahko privoščijo zvezdniško življenje. »Ne razumem, zakaj v Sloveniji vedno pogojujejo zvezdništvo z denarjem. Če bi bilo tako, bi bil vsak boljši borznik, mesar ali obrtnik, ki izdeluje plastične zamaške, zvezdnik. Pa ni tako. Zvezda je nekdo, ki s svojim ustvarjanjem v povezavi z energijo naredi vtis na množico ljudi. Ni zvezdništvo, da nekdo zahteva najdražji šampanjec v zaodrju, šopek belih rož in brisače iz kašmirja. Zvezdništvo je zame to, ko oseba stopi na oder in s svojo energijo začara množico ljudi. Po koncertu z nekaj besedami polepša zaključek dneva receptorki v hotelu in se naslednji dan fotografira z varnostnikom parkirišča, ker bi se rad postavil pred svojimi vnuki.« Jan to vsekakor počne.