Brigita Langerholc se je po drugem porodu soočila s hudo depresijo: »Klicala sem moža v službo, naj pride domov ... « (FOTO)

Brigita Langerholc je bila vrsto let eno najbolj prepoznavnih imen slovenske atletike. Nekdanja tekačica na 800 metrov je največji uspeh kariere dosegla na olimpijskih igrah v Sydneyju leta 2000, kjer je v finalu osvojila četrto mesto, sedem let pozneje pa je bila peta na svetovnem prvenstvu v Osaki. Zaradi teh dosežkov je sodila v sam vrh slovenskega športa, leta 2007 pa je bila še četrtič izbrana za slovensko atletinjo leta.

Leta discipline, treningov in življenja, usmerjenega v dosežke, pa je po koncu športne kariere zamenjalo povsem drugačno obdobje. Po rojstvu otrok se je znašla v eni najtežjih preizkušenj svojega življenja – v hudi poporodni depresiji, ki je sčasoma prerasla tudi v misli na samomor. Danes o tem obdobju govori odkrito, saj verjame, da lahko osebna izkušnja drugi ženski pomaga pravočasno prepoznati, da ne gre zgolj za običajno utrujenost po porodu. Prve spremembe je začela opažati že med drugo nosečnostjo. Njena druga hči Ajda se je rodila le 13 mesecev po prvi hčerki, Tayi, po rojstvu pa se je počutje še poslabšalo. Ko se je mož po dveh tednih očetovskega dopusta vrnil v službo, se je pojavila močna tesnoba. »Začela se je kazati anksioznost, kako bom z dvema. Ena je šla v vrtec in tudi to je bilo zame grozno obdobje, ker sem jo tam puščala,« se spominja.

Najhuje je bilo zjutraj. »Nisem čutila, da bi sploh vstala iz postelje. Samo pokrila sem se čez glavo s kovtrom in razmišljala, kako bom zmogla še en dan.« Nekega dne je svoje simptome poiskala na spletu in prvič pomislila, da bi lahko šlo za depresijo. Spoznanje jo je presenetilo. »Najprej je bil šok. Jaz pa že ne, visoko pozitivna osebnost,« opisuje svoj takratni odziv.

Najtežje si je bilo priznati, da potrebuje pomoč

Depresija se je sprva kazala predvsem kot vse večja izčrpanost. Že med nosečnostjo se je manj gibala, po porodu pa ni imela energije niti za stvari, ki so bile prej del njenega vsakdana. »Tudi najbolj zdrave hrane nisem jedla, ker nisem imela moči za kuhanje. Gibala sem se vse manj, po porodu pa sploh ne, razen sprehodov z otrokoma. Ni se mi nič več dalo, ostajala sem zaprta v stanovanju in se izogibala druženju.« Sčasoma so se utrujenosti pridružili občutki nemoči, jok in sram. Ob obisku zdravnice, ki je takrat nadomeščala njenega osebnega zdravnika, je prvič dobila tudi jasno strokovno oceno resnosti svojega stanja. »Z njo sem se pol ure pogovarjala in zaključila je, da potrebujem psihološko obravnavo v Begunjah pod nujno in da sem zelo depresivna in perfekcionistična, kar mi v materinstvu ne služi.«

Stiska se je v naslednjih mesecih še stopnjevala. »Misli so kasneje vodile v misel na samomor. Klicala sem moža v službo, naj pride domov, ker si bom nekaj naredila in da ne zmorem več.« Sprva niti on ni razumel, kako resno je njeno stanje, pozneje pa ji je stal ob strani. Za njeno depresijo so sčasoma izvedeli tudi starši, sama pa je začela iskati strokovno pomoč. Priznati si, da ne bo mogla vsega rešiti sama, zanjo ni bilo preprosto. Dolga leta je bila namreč navajena obvladovati zahtevne situacije, dosegati cilje in vztrajati tudi takrat, ko je bilo težko. »Malo je trajalo, da sem prepoznala, kaj se mi sploh dogaja, in da sem si priznala, da tokrat pa ne zmorem sama, vse sama urediti, kot sem bila celo življenje navajena.«

V najtežjih dneh se je oprijemala kratkih trenutkov, ko so se negativne misli vsaj za nekaj časa umaknile. »Tudi če sem bila cel dan v temi s temnimi mislimi, sem vedela, da pet minut na dan razmišljam pozitivno. Takrat sem načrtovala in vizualizirala, kako priti ven iz depresije.« Danes meni, da se je v tistem obdobju nakopičilo več nepredelanih izkušenj. Del otroštva je zaradi zdravstvenih težav preživela v bolnišnicah, pozneje pa je prišla še zahtevna športna kariera z nenehnimi treningi, tekmovanji, vzponi in padci. »Tempo življenja v kovčkih je naredil svoje in pustil veliko nepredelanih čustev.«

S stisko je prišel tudi občutek krivde 

Da pomoč resnično potrebuje, je dokončno dojela v trenutku, ko sama ni več zmogla prekiniti kroga negativnih misli. »Um mi je tako zablokiral, da nisem našla sama izhoda iz negativnih misli in občutkov. Vedela sem, da si lahko kaj naredim v afektu in takrat sem poiskala pomoč.« Najbolj si je želela pogovora in občutka, da v stiski ni sama. Spominja se tudi, da je bilo organiziranih oblik podpore za ženske s poporodno depresijo takrat precej manj kot danes. »Čudno mi je bilo, da sem v porodnišnici dobila letak o poporodni depresiji, pomoči s te strani pa nobene, kar se tiče sistema.«

Z duševno stisko je bila močno povezana tudi krivda. V obdobju, ko bi po pričakovanjih okolice morala uživati v materinstvu, je imela občutek, da kot mama odpoveduje. »S krivdo sem se ves čas srečevala, da sem slaba mati, kako sem lahko tako nizko padla iz vsega tega življenjskega sloga, ki sem ga prej imela.« Sama razkorak med športnim življenjem in materinstvom opiše zelo neposredno: »Prej sem obvladala eno stvar vrhunsko, potem pa je kar naenkrat prišlo pet stvari in sem se izgubila.«

Hkrati se ji je življenje spreminjalo še na drugih področjih. Po športni karieri se je preselila nazaj v Slovenijo in iskala novo poklicno pot. »Pomagala mi je 80-letna teta Francka, da sva se pogovarjali o tem, kaj preživljam.« Za tri poletne mesece se je preselila v njeno prazno hišo na vasi. Umik v naravo in pogovori so ji pomagali, da je začela počasi okrevati. O svoji izkušnji je pozneje tudi javno spregovorila. »Novinar Dela me je nagovoril, da mogoče komu pomagam rešiti življenje s tem, ko povem svojo zgodbo. In res je, ljudje mislijo, da se to samo njim dogaja.« Nanjo so se začele obračati tudi druge ženske s podobnimi izkušnjami.

Obrnila je kompas življenja

»Danes gledam na to obdobje kot na nov, boleč začetek mojega 'normalnega' življenja, ki ni več življenje super achieverke,« pravi. Po letih tekmovalnosti in nenehnega doseganja rezultatov se je začela usmerjati v drugačen način življenja in osebnega razvoja. Danes se predstavlja kot mentorica mentalnih in energijskih tehnik ter inštruktorica metode Jose Silva Ultramind ESP, v svojem delu pa uporablja tudi prakse, ki jih sama imenuje Svetlobni jezik. Ob tem še vedno občasno pomaga mladim športnikom pri vizualizaciji, sproščanju in dihalnih tehnikah. Če bi danes lahko nekaj povedala mami, ki se je po rojstvu otroka znašla v podobni stiski, bi bil njen prvi nasvet zelo preprost: naj ne molči. »Povej naprej, povej nekomu, kaj preživljaš, in že to bo lažje. Najboljši prijateljici, mami, možu, fantu, če te razumejo,« pravi. Pomembno se ji zdi, da ženska poišče človeka, pred katerim ji ni treba skrivati, kako se v resnici počuti.

V njenih najtežjih trenutkih sta ji veliko moč predstavljali tudi hčerki. »Pogledala sem Tayo in Ajdo in si rekla, splača se delati majhne korake že zaradi njiju. Nisem ju rodila, da ju zapustim, ne na tak način. Dajali sta mi upanje in moč.« Tri leta kasneje se je rodila njena tretja hči Nia. Brigitino življenje je danes precej drugačno od ritma vrhunske atletinje. Pred tremi leti je z družino kupila kmetijo na Štajerskem, kjer živijo s konji v majhni vasi. Prav mirnejše okolje, narava in manjši krog ljudi ji danes pomenijo največ. »Najbolj srečni smo, ko smo sami ali nas obiščejo res pravi ljudje,« pravi. Težko obdobje je vplivalo tudi na njene odnose. »Veliko prijateljstev, zlaganih prijateljstev, mi je v depresiji odpadlo in sem bila dolgo sama z dvema prijateljicama, zdaj pa imam krog res čudovitih ljudi, ki so res moji.«

Svojo izkušnjo danes razume predvsem kot signal, da je morala življenje zastaviti drugače. »Depresija mi je prišla pokazat, da sem zgrešila smer življenja in da moram obrniti kompas,« pravi. Ženskam, ki se znajdejo v depresiji, pa bi rada predvsem predala sporočilo, ki ga je sama v najtežjem obdobju potrebovala: da jim ni treba skozi vse same. »Vsaki želim, da najde svojo moč in pride ven iz depresije po korakih in začne uresničevati svoje sanje.«