Damjanu Murku umrl oče: »Ne vem, ali bom šel za pogrebom ...«

Pevec in zabavljač Damjan Murko je na Instagramu delil novico, da mu je umrl oče. Ob tem je objavil iskren in izpoveden zapis, v katerem je razkril, da z očetom nikoli nista bila blizu, njune poti so se že zdavnaj razšle. Zato Murko odkrito priznava, da niti ne ve, ali bo šel na pogreb.

»Človek, s katerim nisva hodila po isti poti …«

Murko je že v preteklosti javno spregovoril o svoji življenjski zgodbi. Pojasnil je, da je njegov biološki oče zapustil mamo, ko je bila z njim še noseča. Z njim ni imel stikov, a do njega ne goji zamer. Življenje mu je prineslo novo pot; ko je bil star tri leta, je mama spoznala moškega, ki ga ima Murko za svojega očeta, čeprav ni biološki. Ta človek mu je dal oporo in družino.

O svojem očetu je spregovoril tudi v podkastu Slovenskih novic ŠOKkast.

Zdaj, ob slovesu, mu je Murko posvetil ganljive besede, v katerih je razkril čustva, ki jih nosi v sebi. Njegov zapis objavljamo v celoti:

»Razmišljam, kaj in, če sploh napisat, kaj čutim. Pa vendar …

Oče …

Človek, s katerim nisva hodila po isti poti.

A ne glede na to, kako obrnem, brez njega mene preprosto ne bi bilo.

V meni je del njega, del njegove zgodbe, njegovega značaja, morda tudi njegovih napak.

In danes, ko ga ni več, čutim praznino, ki je drugačna od vseh, ki sem jih kadarkoli občutil.

Vsak je šel svojo pot, vsak s svojim ponosom, s svojo bolečino, s svojo tišino.

Včasih življenje preprosto ne postavi ljudi blizu, ampak jih razdeli, da se vsak uči na svoj način.

In midva sva bila točno to. Dve duši, ki sta se enkrat davno izgubili v nesporazumih, v molku, v neizrečenih besedah.

Ampak danes … danes ne čutim več jeze. Ne razočaranja. Samo mir.

Ker verjamem, da tisti, ki zna odpustiti, v resnici nosi največjo moč.

Ne vem, ali bom šel za pogrebom …

Morda ne bom …

A se bom poslovil – po svoje. Tiho.

Ko bom sam s sabo, z mislimi, ki jih razumem samo jaz.

S solzo, ki ne potrebuje občinstva. Z besedami, ki jih zdaj izgovarjam, ker jih prej nisem zmogel ali smel.

Oče … Čeprav nisva našla poti drug do drugega, si bil kljub vsemu moj oče.

V moji vztrajnosti, v moji trmi, v moji želji, da grem naprej, tudi ko je težko.

Zdaj, ko te ni več, bi si želel, da bi ti še enkrat pogledal v oči.

Da bi ti rekel: ‘Nisem več jezen. Razumem. In odpuščam.’

V življenju pride trenutek, ko spoznaš, da ni več pomembno, kdo je imel prav.

Pomembno je le, kdo zna spustiti in odpustiti. In danes to počnem jaz.

Ker vem, da brez tega tudi sam ne morem naprej.

Naj bo tvoje nebo mirno.

Naj tvoja duša najde tisti mir, ki ga morda tukaj nisi nikoli zares imel.

Počivaj v miru.«