Desetletje brez kraljice ljudskih src Simone Weiss

Nekoč je dejala: »Ko takole dvajset let zabavaš druge in si jim nenehno na voljo ob vseh možnih praznikih, se vprašaš, kaj pa jaz, kaj pa moje neuresničene želje in cilji, ki si jih želim doseči?« Bile so to besede Simone Weiss, ki je v karieri posnela 20 albumov ter več kot 200 pesmi. Prodala je več kot pol milijona plošč. Že nekaj let pred smrtjo se je umaknila z glasbenih odrov. Tisto leto 2015 pa je prav zaradi neznosne bolezni, ki jo le redko komu uspe premagati, preživljala svoje najtežje trenutke. Čeprav se je borila vse do zadnjega, je bilo njeno telo – od vseh bolečin – že preveč utrujeno. Po mesecih neusmiljenega boja je mati dveh otrok, Simona in Reneja, klonila v svojem 53. letu; bilo je na včerajšnji dan pred natanko 10 leti.

Tik pred dokončnim slovesom je svojemu Goranu še zaupala: »Bog me je obdaril s številnimi talenti, družino, kariero, pravzaprav vsem, na koncu pa mi je obrnil hrbet …« Eden zadnjih, ki so bili pri njej, je bil tudi pevec Stane Vidmar. Še z zadnjimi močmi mu je dejala: »A zakaj ravno jaz?« »Veš, bog pokliče k sebi le tiste najmočnejše …« ji je odgovoril.Po njeni smrti je nastopilo izjemno težavno obdobje, polno žalosti in spominov. Še posebno težko je bilo njenemu življenjskemu sopotniku Goranu Šarcu. Ženin odhod je težko sprejel, dolgo žaloval v popolni intimi in vsako jutro prihajal na grob svoje ljubezni. Ravno pred dnevi se je slišal z legendarnim tenoristom Albanom Carrisijem, bolj znanim kot Al Bano: podoživljala sta njegov skupni koncert s Simono Weiss 23. decembra 1998. »Moram priznati, da me je v tistem, ko sem ugotovil, da je to tudi datum njenega pogreba, kar zmrazilo …«

Magično vzdušje

Sama je pisala besedila s sporočili, ki so segala najgloblje. Foto: Igor Zaplatil

Čeprav je minilo že deset let, si je slovenska javnost Simono Weiss zapomnila kot pevko, ki je prerasla v pop ikono, v dobrotnico, h kateri je na njene koncerte drlo staro in mlado. Množice ljudi je obvladovala tudi zato, ker je bila popoln odsev slovenskega prostora, vrednot, ki jih večinsko najbolje razumemo in so najbolj čislane. Magično vzdušje pod njenim odrom je potrjevalo, da se na njenih koncertih res dogaja nekaj mističnega. Širila je namreč upanje in vero v dobro. »Res je, Simona ni bila zgolj pevka,« je dejal priznani glasbeni producent. »Bila je oseba, ki je v prostoru in času, kjer je živela in delovala, pustila izjemno močan pečat tudi na humanitarnem in znanstvenem področju ...« Kljub veliki priljubljenosti pa ji je uspelo, kot pravi, vseskozi ohranjati to emotivnost, prijaznost, sočutje. »Krasile so jo tiste najbolj čislane slovenske vrednote: visoka etičnost, delavnost in poštenost, obenem pa skromnost in enostavnost.« To je odsevala tudi njena glasba: bila je na videz preprosta, v besedilih, ki jih je pisala sama, pa je vseeno nosila sporočila, ki so segala najgloblje. »In ravno to so njeni poslušalci tudi prepoznali ter ji nadeli naziv – kraljica ljudskih src, naziv, ki jo je osebno sicer precej motil ...«

Družbeno angažirana

Simona Weiss je bila družbeni fenomen: njen vrhunec kariere pa se je zgodil, kot pravi Šarac, ravno v tistem desetletju, ko se je povsem spremenil gospodarski in družbeni pomen Maribora, na robu katerega je v Kamnici preživela svoje otroštvo. »Poznejša gospodarska kriza je bila čas, v katerem je poosebljala prav tisto, kar pričakujemo od pravljic: vero v obrat, v to, da je možno splezati iz revščine; v obljubo, da bo dobrota poplačana. Za pravljice pa so navadno bolj dojemljivi tisti, ki so že izkusili kakšno izmed življenjskih stisk, v teh pa so se v tistem času znašli, žal, tudi premnogi njeni oboževalci.«

Slovenski prostor bržkone še ni imel takšne estradnice. »Bila je del estradnega posla, nikakor pa ni bila estradnik po duši,« je razodeval Šarac. »Danes bi rekli temu: ni bila fejk (zlagana, narejena). Zaradi česar je bila ne nazadnje tudi 'kaznovana' s trajnim umikom z nacionalnega TV-medija. Svojo prepoznavnost pa je uporabljala tudi tako, da je bila družbeno angažirana. Znala se je postaviti za pravico. Spomnim se, pisala je ravnateljem šol, kjer so se šolali avtistični otroci, in reševala njihove probleme; pisala je županom mest za ureditev raznoraznih problemov; pisala je takratnemu predsedniku Janezu Drnovšku, da ublaži kazen televizijskemu voditelju Stojanu Auerju; zbirala je donacije za Porodnišnico KCLJ … Zaradi tega so jo številni predlagali za dodelitev posthumnega državnega priznanja, a se je takratni predsednik Borut Pahor od tega distanciral.«

Zapustila je sinova Reneja (levo) in Simona (desno) ter življenjskega sopotnika Gorana Šarca. FOTO: Marko Feist

Podatek, da se je na vrhu popularnosti leta 2004 povsem umaknila z odrov, je nekaj, kar le redko vidimo pri estradnikih. Simona Weiss se je raje posvetila študiju psihologije, pravzaprav je bila že tik pred doktoratom, ko jo je prehitela smrt. S pomočjo Mance Košir je Goran Šarac dokončal in posthumno izdal njeno doktorsko delo z naslovom Leseni deček sodobnega časa; gre za prvo znanstveno knjigo o avtizmu v slovenskem jeziku.

Pet poljubov

Usoda je hotela, da sta se spoznala pred 40 leti na takratnem izboru za miss Slovenije; spoznala sta se, ko so Gorana Šarca po naključju posedli zraven nje. Naslednjih 32 let sta bila neločljivo povezana … »Bila je predana mati, v vzgoji dosledna, dobra gospodinja. Večkrat se je pri pomoči razdajala ljudem, ki tega niti niso bili vredni, kar jo je znalo razočarati. Sicer pa sva si bila v oporo – tako v poslu kot v osebnem življenju.« Kot izkušen človek iz glasbenega biznisa je Šarac že zelo hitro ugotovil, da nosi v sebi neizmeren potencial, ki mu radi rečemo tudi X-faktor: gre za karizmo, zaradi česar je znala okoli sebe zbirati ljudi in pritegniti njihovo pozornost. Imela je visoko čustveno inteligenco in je zelo dobro poznala slovenski narod. Zelo ga je razveselilo, ko je pred dnevi prebral, da je Senidah kot otrok poslušala ravno Simono Weiss. In tudi Senidah ni mogla mimo pesmi Pet poljubov. Gre namreč za skladbo, ki Goranu Šarcu še danes izriše širok nasmeh. Gre za pesem, ki je Simono Weiss izstrelila med zvezde. Izstrelila jo je tja, kjer njena zvezda tudi desetletje pozneje – še vedno sije.