Pisateljevanje je za odvetnika dr. Petra Čeferina prostočasna dejavnost, toda njegov knjižni opus presega okvire navadnega hobija: njegova najnovejša knjiga Smeh na sodišču je že trinajsta po vrsti. To je bil tudi povod za petkovo druženje v Ljubljani, kjer so se avtorju poklonili dolgoletni znanci in sopotniki – ne le kolegi iz pravniškega okolja, temveč tudi številni drugi znani Slovenci. Posebno mesto so imeli njegovi otroci, Petra, Aleksander in Rok z družinami. Kdor pozna pisatelja Čeferina, ve za njegove zbirke kratkih zgodb (Moje odvetniško življenje, Valat, Moje zgodbe ...), kriminalni roman Sodni dnevi (v soavtorstvu z Vasjo Jagrom) ter strokovne knjige o zgodovini odvetništva, da o dveh gledaliških satirah ne govorimo (obe sta bili uprizorjeni na odru MGL). Njegovo biografijo Nespodobni odvetnik je pred leti napisal Tadej Golob.
Smeh na sodišču zaokroža njegov opus kratkih zgodb iz sodnega kolesja, ki so se dogodile v šestdesetih letih, kolikor časa neprekinjeno opravlja odvetniški poklic. Da, neprekinjeno. Kot pove že naslov, je pisatelj odvetnik izbral predvsem zabavne dogodke, žalostnih in dolgočasnih zgodb je že tako preveč, je povedal na predstavitvi. Vsi dogodki, ki jih opisuje v knjigi, so resnični, pri večini je bil sam navzoč, glavni junaki so seveda stranke, odvetniki, sodniki in tožilci, prav vse zgodbe je z novimi ilustracijami za knjigo opremil akademski slikar Izar Lunaček.
Predstavitve so se udeležili tudi številni znani Slovenci. FOTO: Matej Družnik
S parterico Rijo Čič FOTO: Mediaspeed
Poklon številnih znanih Slovencev
Predstavitve knjige so se v petek v prostorih Vivo na Dunajski cesti v Ljubljani udeležili številni znani Slovenci, predvsem pa poleg družine Čeferinovi dobri znanci in prijatelji, od Milana Kučana, Zorana Jankovića, Darija Južne, Janeza Škrabca do Joca Pečečnika in številnih drugih. Čeferin je poseben pozdrav namenil zagovornikom kosovskih rudarjev v odmevnem procesu leta 1988, v četverici so bili poleg njega odvetniki Jože Hribernik, Andrej Razdrih in Miha Kozinc.
Diploma ni dovolj
O zadnjih šestih, pravzaprav osmih desetletjih Čeferinove življenjske poti (junija bo dopolnil 88 let) smo slišali veliko. Vse se je začelo januarja 1967 v Trebnjem, saj je iskal kraj, v katerem ne bi bilo nobenega odvetnika. »Najel sem sobo v gostilni Opara in bil edini zaposleni.« Leta 1993 je s sinovi ustanovil odvetniško družbo, v kateri je danes poleg administracije zaposlenih enaindvajset odvetnikov, zraven pa še odvetniški kandidati in pripravniki. »Ponosen sem, da naši nekdanji odvetnice in odvetniki zasedajo pomembne položaje doma in v tujini.« Pri delu je Čeferin ugotovil, da za odvetnika ni dovolj, da diplomira na pravni fakulteti, temveč mora imeti tudi življenjske izkušnje, biti razgledan, neodvisen od vsakega zunanjega vpliva, spoštovati mora poklicno etiko. »Mora imeti poklicni in državljanski pogum, mora imeti rad ljudi in biti dober človek.«
Več let je starosta slovenskih odvetnikov posvetil tudi proučevanju odvetniške zgodovine in na vseh predavanjih rad argumentirano pove, da je bila avstro-ogrska monarhija pravna država, tako imenovana kranjska odvetniška zbornica pa najnaprednejša odvetniška organizacija v zgodovini slovenskega odvetništva.
Prireditev je vodila Betka Šuhel Mikolič. FOTO: Mediaspeed
Spregovoril je tudi o mladosti, ko je bil, kot pravi in kot vemo iz njegovih knjig, problematičen mladenič. Njegov oče ni več vedel, kaj naj naredi z njim, zato se je obrnil na svojega sošolca, generala jugoslovanske armade: »A imate pri vas kakšen kazenski bataljon ali kaj podobnega?« Danes pravi, da so mu tudi ta mladostna druženja z ljudmi z dna družbe koristila pri opravljanju odvetniškega poklica, saj je razumel ali vsaj poskušal »razumeti vsakega nesrečnika, ki je prišel v mojo pisarno«.
Odvetniku je bila kršena svoboda izražanja
Nekdanji ustavni sodnik Ciril Ribičič, ki je h knjigi prispeval predgovor, je med drugim izpostavil, da se je Čeferin vedno temeljito pripravil na obrambo in za pomoč poiskal najboljše strokovnjake. Obrambe se je loteval analitično ter z veliko iznajdljivosti in domiselnosti. Neuspeh je doživljal kot lastni poraz, ne le kot poraz klienta. Pri tem je spomnil še na primer, v katerem je zastopal obtoženca v zadevi trojnega umora v Istri, ko je hotel doseči dopolnitev izvedeniških mnenj, a ga je sodišče namesto tega obsodilo zaradi žalitve sodišča, ker da je neupravičeno povzdignil glas. Stvar je pristala na ustavnem sodišču, kjer je bila zavrnjena, Evropsko sodišče za človekove pravice pa je nato odločilo, da mu je bila kot zagovorniku kršena svoboda izražanja. To veliko pove o njegovem pogumu in vztrajnosti, je izpostavil Ribičič. STA
Skupaj jih je že 23
Toda za Petra Čeferina je najpomembnejša družina, ožja in širša, ki se je v zadnjem času povečala za dve pravnukinji in pravnuka, tako da jih je zdaj skupaj že 23. Z Rokom razpravljata o ustavnem pravu, z Aleksandrom o kazenskem, s Petro pa o filozofiji in umetnosti. Z dolgoletno partnerico Rijo skupaj rešujeta praktična vprašanja vsakdanjega življenja, uživata v kulturno-umetniških prireditvah, kulinariki in rekreaciji.
Igralec Bojan Emeršič in velemojster harmonike Marko Hatlak sta obogatila prireditev. FOTO: Mediaspeed
Za konec večera, ki ga je z nagovorom uvedel profesor ustavnega prava dr. Ciril Ribičič, z glasbo in besedili iz knjige pa sta ga dopolnjevala harmonikar Marko Hatlak in dramski igralec Bojan Emeršič, smo slišali eno od anekdot iz knjige – kratko, duhovito in hkrati pomenljivo slovensko zgodbo. »Zapuščinski postopek se je vlekel neznosno dolgo. Stranka je prišla k svojemu odvetniku in takole izrazila svoj protest: Mati je že sedem let mrtva, mi pa še vedno nimamo nič od tega!« Ni dvoma, da Čeferin tudi po šestih desetletjih poklica ohranja človeški pogled na pravo in da tudi v zapletenih življenjskih trenutkih najde prostor za humor.
