Gregor razkriva, kako je brez zdravil in operacije izgubil več kot 70 kilogramov: »Hrana ne zapolnjuje več praznine« (FOTO)

Gregor Spudič je pred tremi leti tehtal 163 kilogramov. Danes jih ima več kot 70 manj, redno trenira, hodi v hribe in svoje znanje ter ljubezen do hrane trenutno predstavlja tudi v tekmovanju MasterChef Slovenija. Njegova preobrazba pa se ni začela zaradi želje po drugačnem videzu. Telo ga je že nekaj časa opozarjalo, da potrebuje spremembo: imel je povišan krvni tlak, holesterol in krvni sladkor, hitro se je zadihal, slabo spal, gibanje pa mu je predstavljalo vse večji napor. »Živel sem in opravljal vsakodnevne obveznosti, vendar zase in za svoje zdravje nisem naredil dovolj. Šele pozneje sem si priznal, da ne gre več samo za videz ali številko na tehtnici, ampak za vprašanje, koliko časa bo moje telo še zmoglo živeti na tak način,« je povedal za Slovenske novice.

Kilogrami se niso nabrali čez noč. Kot pravi, so prihajali postopoma, skupaj z žalostjo, manj gibanja in takratnim načinom življenja. V težkih obdobjih je uteho pogosto iskal tudi v hrani. »Za kratek čas je zapolnila praznino, težav pa seveda ni rešila.« Prelomni trenutek je doživel v UKC Maribor, kjer je bil ob svoji materi. Njena zdravnica ga je vprašala, ali si želi biti še naprej ob njej. Ko je odgovoril pritrdilno, mu je dejala: »Potem naredite nekaj v tej smeri.« Besede so ga močno pretresle. »Takrat sem se prvič zares zavedel, da lahko zaradi svojega načina življenja tudi sam resno zbolim in da morda ne bom mogel ostati ob mami, ko me bo potrebovala.« Le nekaj dni pozneje je zaradi težav s srcem in povišanega krvnega tlaka obiskal še kardiologinjo. Ko mu je povedala, da bo moral začeti jemati zdravila za uravnavanje krvnega tlaka, je bila odločitev dokončna. »Takrat sem rekel: 'Stop. To je moje življenje in to je moje telo.' Odločil sem se, da ne bom več čakal in iskal izgovorov.«

Najtežje je bilo spremeniti odnos do hrane

Odločitev za spremembo je bila radikalna, sama pot pa premišljena in postopna. Gregor ni želel hitre diete, ki bi jo po nekaj tednih opustil, temveč način življenja, ki bi ga lahko ohranil dolgoročno. Najprej je spremenil prehrano in začel več hoditi. Približno devet mesecev je kondicijo pridobival s hojo in hribi, pozneje je dodal še vadbo v fitnesu. »Z vsakim izgubljenim kilogramom sem lažje hodil, bolje dihal in dobival več energije ter samozavesti.« V treh letih je izgubil več kot 70 kilogramov, kot najtežji del poti pa danes ne izpostavlja hrane ali treningov. »Najtežji je bil predvsem psihološki del in vztrajnost. Jedilnik in trening lahko načrtuješ, težje pa je spremeniti navade in odnos do hrane, ki ti je dolgo pomenila tudi tolažbo.« Naučiti se je moral predvsem tega, da en slab dan še ne pomeni, da je vse izgubljeno. »Do cilja me ni pripeljala popolnost, ampak doslednost. Nisem bil vsak dan enako močan in motiviran, vendar sem vedno znova nadaljeval.«

Na začetku ga je naprej gnala predvsem mama. »Zaradi nje sem se odločil, da moram nekaj narediti zase in za svoje zdravje. Po njenem odhodu je bilo še težje, vendar nisem želel zavreči poti, ki sem jo začel tudi zaradi nje.« Pomagali so mu majhni premiki: vsak izgubljeni kilogram, hrib, ki ga je prehodil, in vsak trenutek, ko je opazil, da bolje diha in ima več energije. Ob tem je spremenil tudi odnos do hrane. Te danes ne dojema kot sovražnika in si posameznih jedi ne prepoveduje. »Še vedno mi pomeni užitek, ustvarjalnost in povezovanje z ljudmi, vendar sem se jo naučil spoštovati na drugačen način.« Naučil se je razlikovati med pravo lakoto in trenutki, ko bi jedel zaradi žalosti, stresa ali drugih čustev. »Hrana danes ne zapolnjuje več praznine. Je del mojega življenja in mojega ustvarjanja, vendar ne upravlja več z mano. Danes jaz odločam, kakšno mesto bo imela v mojem življenju.«

Uspelo mu je brez operacije in zdravil

Sprememba na tehtnici je prinesla tudi drugačen odnos do lastnega telesa. Gregor priznava, da njegovih opozoril nekoč ni dovolj poslušal. Danes ga spoštuje predvsem zaradi tega, kar zmore. »Lahko hodim v hribe, treniram, se gibam in počnem stvari, ki so bile pri 163 kilogramih zame zelo težke ali skoraj nepredstavljive.« Več samozavesti mu je prineslo zavedanje, koliko vztrajnosti in notranjih bojev je bilo potrebnih za spremembo. »Danes se ne kaznujem več zaradi tega, kar sem bil nekoč. Tisto telo me je kljub vsemu nosilo skozi najtežja obdobja mojega življenja. Zdaj mu poskušam vračati tako, da zanj skrbim, ga poslušam in ga ne jemljem več kot nekaj samoumevnega.«

Več kot 70 kilogramov je izgubil brez zdravil za hujšanje in brez operacije, čeprav je bil bariatričnemu posegu že zelo blizu. V Slovenj Gradcu je opravil vse potrebne preglede in priprave, tik pred načrtovanim posegom pa se je odločil, da bo najprej poskusil sam s spremembo prehrane, gibanjem in vztrajnostjo. Ob tem poudarja, da je bila to njegova osebna odločitev in da je lahko operacija za nekoga drugega povsem ustrezna pot. Kljub veliki izgubi teže ima zelo malo odvečne kože, pri čemer mu je pomagalo tudi redno treniranje.

Danes ne šteje vsake kalorije, ne tehta vsakega grižljaja in nima občutka, da je ves čas na dieti. Prehranjuje se raznoliko, bolj premišljeno in v zmernih količinah, ne prepoveduje si niti pice ali sladice. »Če je en obrok nekoliko obilnejši, naslednji dan zaradi tega ne stradam in se ne kaznujem, ampak se preprosto vrnem v svoj običajni ritem. Zame to danes ni več dieta, ampak način življenja.« Prav hujšanje je vplivalo tudi na njegov pogled na kuhanje, čeprav je bila ljubezen do hrane pri njem prisotna že veliko prej. Njegov oče je bil pek, Gregor pa je obiskoval srednjo živilsko šolo, smer pekarstvo, in velik del poklicne poti preživel ob testu, picah in krušni peči. »Začel sem bolj razmišljati o sestavinah, ravnotežju na krožniku in o tem, kako lahko jed naredim nekoliko lažjo, ne da bi pri tem izgubila okus in značaj.« Prepričan je, da bolj uravnotežena hrana ni nujno dolgočasna. »Omejitve te pogosto prisilijo, da postaneš še bolj ustvarjalen.«

Kuhanje je zanj način izražanja

Priložnost za sodelovanje v šovu MasterChef je prišla nepričakovano, saj se v tekmovanje ni prijavil sam, temveč je prejel povabilo. Čeprav je imel veliko izkušenj s testom, picami in krušno pečjo, v klasični restavracijski kuhinji ni nikoli delal. Odločitev je bila še zahtevnejša zato, ker je v MasterChef kuhinjo vstopil le tri tedne po operaciji in telesno še ni bil povsem pri močeh. »Rekel sem si, da takšne priložnosti morda ne bom dobil nikoli več. Če sem v življenju že premagal toliko ovir, moram zbrati pogum tudi za ta korak.«

V oddaji je želel predvsem preveriti svoje znanje, se učiti in stopiti iz cone udobja, hitro pa je spoznal, da izkušnja presega samo kuhanje. »Je pritisk, čas, tehnika, dvomi, veselje in veliko dela s samim seboj. Prav zato mi ta izkušnja daje veliko več, kot sem si predstavljal – ne samo kuharsko znanje, ampak tudi novo samozavest in potrditev, da se je vredno opogumiti.« Hujšanje in kulinarika se pri njem prepletata v eno zgodbo. »Kuhanje je zame danes veliko več kot priprava obroka. Je način izražanja, pripovedovanja moje zgodbe in povezovanja z ljudmi. Hujšanje mi je odprlo nov pogled na hrano, MasterChef pa mi je dal prostor, da ta pogled pokažem tudi drugim.«

Strahu, da bi se vsi izgubljeni kilogrami vrnili, nima, ostaja pa previden. Dobro se zaveda, kako hitro se lahko človek vrne k starim navadam. Tehtnica zanj zato ni več edino merilo uspeha; pomembnejši so počutje, energija in to, kaj njegovo telo zmore. »Možnost, da bi se kakšen kilogram vrnil, me ne prestraši. Pomembno je, da se ne vrne način življenja, zaradi katerega sem nekoč izgubil nadzor nad seboj.« Tistim, ki imajo pred sabo podoben cilj, svetuje predvsem, naj ne gledajo vseh kilogramov naenkrat. »Tudi jaz nisem izgubil več kot 70 kilogramov v enem dnevu. Izgubil sem jih kilogram za kilogramom, korak za korakom in odločitev za odločitvijo.« Njegov najpomembnejši nasvet je zato preprost: »Ni treba narediti vsega danes. Danes je treba narediti samo prvi korak.«

V prihodnosti želi ostati predvsem v kulinariki, razvijati svojo zgodbo Po GreGorjevo in podpis GreGorKurkuma, ustvarjati recepte in videe, pripravljati kuharske delavnice ter nekoč izdati tudi knjigo. V njej bi rad združil hrano, svojo življenjsko zgodbo in ljudi, ki so zaznamovali njegovo pot. Posebno mesto v njegovih načrtih imajo tudi mladi. »S svojo zgodbo jim želim pokazati, da neuspeh ni konec, ampak samo ovira, ki jo je treba prestopiti.«