Igra je kot 
ultramaraton

Televizijski gledalci Tjašo odtlej pogrešajo in tudi ona malce njih, ampak za zdaj se nova sedežna garnitura zanjo še ni našla. Škoda, kajti kamera, bodisi televizijska bodisi filmska, Tjašo Železnik, ki je od leta 2009 zaposlena v Mestnem gledališču ljubljanskem, preprosto obožuje. Tudi zato se je v njeni biografiji nabralo precej odmevnih vlog. Še vedno, čeprav je minilo že kakšnih petnajst let, jo seveda spremlja lik Anči iz nadaljevanke TV Dober dan. Še se ji zgodi, pove, da do nje pristopijo na primer sedem-, osemletnice in jo sramežljivo prosijo za avtogram.

Da bo igralka, je Tjaša sanjala že v vrtcu, se spominja, a jo je potem nekaj časa močno vabil šport, natančneje atletika. Precej resno se je ukvarjala z njo, tekla je na 100 in 400 metrov z ovirami, bila nekajkrat celo v slovenski mladinski reprezentanci. Potem ko je ugotovila, da za nastop na olimpijskih igrah – je pač dekle, ki si postavlja visoke cilje – vendarle ne bo nikoli dovolj dobra, se je prepustila svoji drugi ljubezni, igralstvu.

Ceni zasebnost

Nekaj let, od 2003. do 2007., je bila zaposlena v celjskem gledališču, od 2009., kot že omenjeno, ima službo v MGL. Veliko odmevnih gledaliških vlog je že za njo, še veliko izzivov pred njo. »Igra je dolg, dolg maraton, mogoče kar ultramaraton,« je nekoč potegnila vzporednice med igralstvom in športom, ki ji je dal dobro popotnico za življenje. Disciplino, osredotočenost, usmerjenost k cilju, pripravljenost, da zanj trdo delaš, vadiš, se učiš …

Vse to vendarle ni pomagalo, da bi ji kdo še pravočasno ponudil vlogo Julije, kar je bila vedno njena tiha igralska želja. Pri nekaj več kot štiridesetih, ki jih sploh ne taji, pa je za to vlogo že prestara, pravi. Če je v tem kaj grenkobe, ji to uspe dobro prikriti.

Tako kot ji uspeva dobro skrivati zasebnost. Glede tega je res odločna, odkar je mama, njena Marli ima nekaj več kot dve leti, je zasebnost zanjo še toliko dragocenejša. No, kaj že pove, tudi to, da se je neverjetnih 30 kilogramov, ki so se ji nabrali med nosečnostjo, znebila predvsem s tekom in pilatesom. Pa da poleti rada jadra na deski in pozimi smuča, potuje, zelo všeč ji je na primer Grčija, da je pravzaprav malce ciganska duša in da jo je nekoč, tudi zato, ker je tam živela njena sestra, na katero je zelo navezana, vleklo v New York.

Muza Janeza Lapajneta

Pogosto deluje malce hladno, nedostopno, celo vzvišeno, a v resnici sploh ni takšna, pravijo tisti, ki jo bolje poznajo. Njena krhkost, ki so ji jo nekoč pripisovali, je bila vedno zgolj navidezna. Ni je strah novih izzivov, da je močna in prilagodljiva, navsezadnje dokazuje, da je, med drugim, »preživela« tako ob Juriju Zrnecu, s katerim je vodila podelitev viktorjev, kot ob Klemnu Slakonji, s katerim je nekaj časa zabavala TV-gledalce ob nedeljskih popoldnevih.

Julija, kot rečeno, ni bila nikoli, je pa zato dobila že veliko dobrih filmskih vlog, o čemer marsikatera slovenska igralka lahko le sanja. Da je nekakšna muza Janeza Lapajneta, menijo nekateri, saj ta skoraj ne posname filma brez nje. V Kratkih stikih ji je denimo namenil kar tri vloge, zanje je leta 2006 dobila nagrado vesna za najboljšo igralko. Ja, pri takšnih lepih izkušnjah se vendarle da preživeti tudi brez Julije...

Zdaj Tjašo Železnik lahko spet gledamo na malih zaslonih, igra v seriji Usodno vino. Vlogo Eve, mame enajstletne deklice, ki se želi ločiti od nasilnega moža, je sprejela, ker je Eva »nežna, sočutna, ljubeča, a hkrati ranjena in prestrašena. Je polnokrven in zanimiv lik, saj se kmalu izkaže, da se zna boriti in upreti, torej ni samo nežna in krhka, ampak tudi odločna in strastna.« Ja, precej podobni sta si.

Boemskost ji ni blizu, svojih likov ne nosi domov, saj igralci »vloge puščamo v gledališču, domov prihajamo kot povsem vsakdanji ljudje«. Tega pa tiste punčke, ki jo pridejo prosit za avtogram in sanjajo, da bodo nekoč takšne kot ona, seveda nočejo verjeti.