Igralec, ki ne mara blefa

Igralec, zraven pa še scenarist, režiser, prevajalec, pevec, pedagog … Branko Završan je človek, ki se ničesar ne loti polovičarsko. Pri njem gre vedno, pri vseh stvareh, zelo zares. »Dopuščam, da me stvari, izzivi pogoltnejo. Ne znam se samo delno angažirati. Ali scela ali pa gre mimo. Ne prizanašam si,« je med drugim povedal v enem od intervjujev pred petimi leti. Kaj dosti se glede tega od takrat ni spremenilo. Le nekaj več previdnosti, predvsem pa selektivnosti, čemu in komu je smiselno reči da, komu pa se je bolje izogniti, se je prikradlo.

Do Hollywooda mu ni

Projekt oziroma film TIR, dokumentaristični, in ne dokumentarni, kot pravi Branko, italijanskega režiserja Alberta Fasula je eden zadnjih dokazov povedanega. Začelo se je predlani poleti s kratkim telefonskim klicem in ponudbo za sodelovanje v tem izvirnem projektu. Fasula je iskal dovolj norega vzhodnjaka, ki zna italijansko, in z Završanom, sprva sicer malce skeptičnim, ga je dobil. Ne zgolj film, ta je sicer Brankova velika ljubezen, premamilo ga je predvsem ali tudi njegovo poslanstvo. Prikaz življenja hudo izkoriščanih tovornjakarjev, ujetih v primež delovanja velikih korporacij, za katere je pomemben zgolj zaslužek, človek pa ne kaj dosti. In se je Branko šel učit voziti tovornjak. Tako zares, nič po bližnjici, a res zelo hitro. Inštruktorja je s svojo spretnostjo precej presenetil, samega sebe pa niti ne. Tako se je lahko suvereno podal na delo pod krinko. Njegov šef je vedel, da je najeti Slovenec v resnici igralec, drugi vozniki sprva ne. Ampak tisti trije meseci za volanom tovornjaka čisto do konca vseeno niso minili brez razkrinkanja. Fantje mu niso zamerili. Film pa so na festivalu v Rimu razglasili za najboljšega v celoti.

Završanu je nagrada zelo ljuba. Četudi mu nagrade ali vsaj izjemne izkušnje, sploh kadar dela na tujem, niso tuje. Med drugim smo ga videli v Nikogaršnji zemlji Danisa Tanovića, v Stoppardovem Rozenkranc in Gildenstern sta mrtva, v To Kill a Priest Agnieszke Holland... Do Hollywooda mu nikoli ni bilo. Čeprav bi ga najbrž prej ali slej vzeli. In Pariz, v katerem je po študiju na ljubljanskem AGRFT preživel deset let, je bil zanj vse kaj drugega od siceršnjih idealističnih predstav. »Pariz, sinonim za zgodbo o uspehu, mondenost, boemsko življenje, mi je pomenil socialno ogroženost,« je rekel. Magisterij na pariški mednarodni šoli teatra, mima in giba Jacquesa Lecoqa v francoski prestolnici mu v biografiji sicer ne škodi. Ampak po Parizu, kjer se mu je potem, ko je ljubezen zvodenela, uspelo prebijati skozi osamljene dneve tudi z mizarstvom, neizmerno ceni življenje v Sloveniji. Četudi zna biti ta mačehovska do umetniških duš, ki želijo imeti veliko ustvarjalne svobode.

Šansoni po Završanovo

Završana je v teatru vedno najbolj zanimalo telo. Tisto, kar se v njem dogaja, preden se rodi beseda. Po bližnjem srečanju motorista Branka z jelenom, ta ni preživel, Branko na srečo je, pred dobrim desetletjem se je na njegovi umetniški poti sicer malce zapletlo. Noga odtlej ni bila več prava. Kdo ve, zakaj je moralo biti tako. Morda zato, da je spoznal, da meje, prek katerih se preprosto ne more iti ali to vsaj ni smotrno, vendarle obstajajo.

Kljub mejam je prostora za ustvarjalnost Branka Završana seveda še vedno precej. Tiho željo, dolgo je tlela v njem, je izpolnil z gledališko-glasbeno monodramo Senca tvoj'ga psa. Šansoni Jacquesa Brela po Završanovo. To sem mu bil dolžan, je rekel ob tem. Sebi pa najbrž tudi.

Ne mara blefa

Stvari ga pogoltnejo, kot rečeno, ker jim to dovoli. Se jim odpre. Tako je bilo tudi, ko je snemal dokumentarne TV-filme o invalidih. Za enega od njih je štirinajst dni preživel na invalidskem vozičku. Da bi od blizu videl in občutil svet, v katerem se nekaterih meja čisto zares ne da premakniti. Trudil se je, da se ga med snemanjem ni polotila sentimentalnost. »Ta je znamenje pomilovanja, z njo se torej postavim nad njih. S kakšno pravico le?« Če ne živiš po normah, še ne pomeni, da nisi normalen, je med drugim še rekel nekoč Branko Završan, igralec in še vse drugo, ki ne mara blefa. Zato gre vedno na polno in zares in zato je tudi film TIR tak, kot je. Pošten. Brane Završan

Pet vprašanj za Branka Završana

Vaša najizrazitejša značajska lastnost?

Težko odklonim, če se od mene kaj pričakuje, in ko se česa lotim, tega za hudiča ne spustim. Počasi se pa učim vsaj malo odstopati od tega.

S kom bi si želeli preživeti dan?

Štiriindvajset ur resnično sam s sabo, iz oči v oči, brez bližnjic.

Vaša največja razvada?

Motocikel.

Vaša najljubša knjiga?

Elfriede Jelinek: Učiteljica klavirja

Vaša najljubša jed?

Tom kha kai.

{embed_facebook}//www.facebook.com/plugins/likebox.php?href=https%3A%2F%2Fwww.facebook.com%2FBulvarSlovenskeNovice&width=292&height=258&show_faces=true&colorscheme=light&stream=false&show_border=false&header=false&appId=333405986784955{/embed_facebook}