Ko hrček zatekel se čoham po zobu

Že pri Hadzabejih pred tednom dni me je sredi noči zbudilo s trganjem po čeljusti – uf uf, this no good. Čez dan je kljuvalo, naslednje jutro, ponovno v civilizaciji pri Vesni, sem se zbudil že prav lepo zatečen. Levo zgoraj, sedmica, toliko se še spoznam na to. Čisto pri korenini je bolelo in se debelilo.

Pri Makedonki Tanji

K Tanji boš šel, je rekla Vesna in uredila vse potrebno po telefonu. Tanja je seveda zobozdravnica, Makedonka, ki že 10 let živi in dela v Aruši na severu Tanzanije, poročena z Romunom, lastnikom firme za varovanje lastnine. Ne eno ne drugo v teh krajih očitno ni slab posel; razkošna vila leži za visoko ograjo, z majhnim bazenom, igriščem za dva otroka in zobno ambulanto, kot se spodobi – računalniki, rentgen, maska na obrazu, vse po pravilih našega sveta. Tanja me prisloni na digitalni rentgen in nič kaj zadovoljna ni videti: »Zelo grdo vnetje – a zob je mrtev, navrtala bom tri luknje skozi korenine, da odteče gnoj, ostalo boš urejal v Daru. Plus antibiotiki – in nobenega alkohola,« se ji je še zdelo vredno poudariti. Zakaj neki le?

Z Afriko okuženi zobozdravnik

Meni so zobje dragocena zadeva, dobesedno. Tista sedmica drži mostiček do petke; pazi, dohtarca, keramika pač ni poceni. Pa še Boris mi jo je naredil, moj prijatelj, ki sem ga verjetno prav jaz v največji meri razdražil, da je šel pred letom z Gregom in Jožetom za štiri mesece v Afriko. Z motorjem, iz Ljubljane do Cape Towna. Krasni pobje, ljubim tako konkurenco. In Boris je zobozdravnik, da ne bo pomote. Ne keramik!

S švicarskim sirom v čeljusti

V Dar sem s švicarskim sirom v čeljusti in vse širši v glavo prišel naslednji dan, po 700 kilometrih in 14 urah na cesti. Bolel me je zob. Bolela mi je desnica, ki sem si jo pred 30 leti zlomil na motorju nekje v bolivijskih Andih in zatem še en mesec vozil do prvega zdravnika. In bolela glava od še vedno premajhne čelade, sicer največje, kar jih sicer premore tržišče – madona, da mi to kdo rogove ne nabija tam gori?! Danes, otečen že vse do temena, je še huje. Režim se, kaj naj drugega. In Marika z mano; zadaj sedi kot kraljica in prav nobene sile ji ni.

Da ne postajam res že malo prestar za te hece?!

Doktor Zaro: brez milosti

Tudi doktor Zaro je Makedonec in tudi njegova ordinacija je bolj vila kot skromno bivališče ekonomskega migranta: DR. ZARO INTERNATIONAL DENTAL CLINIC piše na vhodu. Stari je frik, verjetno se bliža 70. letu, z dolgimi lasmi, zadaj spetimi v čop. A milosti tudi pri njem ni.

»Ružno, ružno,« ponavlja v skupni hrvaščini. Nije dobro. Ponovno mi prevrta vse tri luknje, stiska iz njih gnoj in jih potem zapolni z nekakšnim zdravilom. Petek popoldne je, ponovno me želi videti v ponedeljek. Čas in antibiotiki morajo postoriti svoje, potem bova videla, kako naprej.

V soboto odpotuje Marika, v nedeljo se preselim na idilično plažo Kipepeo južno od Dara. V ponedeljek zatekline skorajda ni več in bolečina je tudi brez tablet še komajda opazna. Doktor je zadovoljen. Videti je v redu. Noče puliti zoba, če bi mi ga popravljal, pa bi moral ostati vsaj še en teden. Pojej do konca antibiotike in se oglasi v sredo.

Bom potem lahko šel naprej? »Možda. Vidjet ćemo!«

Še brez Lare in Ize

Čas bo, vsekakor. Dnevi na idiličnih plažah Zanzibarja so mi že šli k vragu zaradi zanikrne sedmice. Nočem si krajšati še Malavija in Afrike tam doli proti jugu. Daleč je še Harare, kamor bo čez tri tedne priletela Lara. Iza pa se že nekaj dni trudi, da bi morda predčasno priletela v Dar in do Zimbabveja zapolnila prazen zadnji sedež. A slabo kaže, vsi letalski sedeži po razumnih cenah so zasedeni.

Kar je tudi v redu. Velik fant sem in celo s prevrtano čeljustjo verjetno ne bom jokal. Vsaj prepogosto ne. In v Malaviju bi vsaj za teden dni obždel kje na jezeru in začel pisati knjigo. V neke povsem nove oblike in razsežnosti se razrašča in mi blodi po glavi. In Marika, dokler je še sveža, bi bila idealen začetek.

Mlada in lepa asistentka za dr. Zara

Nekaj me pa pri Zaru – Dr. R. Zarovski, dental surgeon, piše na vizitki – le še zanima.

»Doktor, pravijo, da ste menda najboljši zobozdravnik v Tanzaniji. In kako ste sploh prišli v Afriko?«

»Jao, ne pitaj, mogao bi pisat knjige o tome.«

»Ajde, svejedno ...«

»Dobro, na kratko: 1959. sem preko hribov ušel iz Jugoslavije na zahod. Delal kaj vem kaj vse, študiral potem v Franciji, se preselil v Senegal in še kam ter prišel pred 14 leti v Tanzanijo. Ampak pustimo to – a gde ti je ona krasna djevojka od petka? Prijateljica, a? Reci, bi v Sloveniji lahko tudi meni našel mlado in lepo asistentko? Ma ne, ni nujno, da je zobozdravnica, bolj takole, za v sprejemnico in za pod roko bi bila, skupaj bi hodila na večerje in v kazinoje ...«