
Galerija

Glasbenica Maja Prašnikar, partnerka Alena Kobilice (55) in mama dveh otrok, je ena tistih znanih Slovenk, ki se o materinstvu ne boji govoriti tudi takrat, ko ve, da se z njenimi odločitvami vsi ne bodo strinjali. O dolgotrajnem dojenju je spregovorila že večkrat, precej pozornosti je pred leti vzbudila tudi s tandemskim dojenjem sina Vala in hčerke Inti. Danes sin dojenja ne potrebuje več, tri leta in pol stara Inti pa se še vedno doji. Maja ob tem ne skriva, da je mnenja drugih ne vznemirjajo pretirano. Zanjo je pomembnejše, kaj potrebuje njen otrok.
Val bo novembra dopolnil šest let, Inti pa je stara tri leta in pol. Prašnikarjeva neprekinjeno doji že skoraj šest let. Tega ne predstavlja kot pot, po kateri bi morale iti vse matere, ampak kot odločitev, ki je bila prava zanjo in za njena otroka.
»Naj najprej povem, da je bilo dolgotrajno dojenje moja zavestna in zame osebno najboljša odločitev, saj se zavedam, da materino mleko tudi v malčkovem obdobju nudi pomembna hranila, imunsko zaščito in čustveno bližino,« nam je dejala v pogovoru za Slovenske novice.
Pri Valu odstavljanja ni načrtovala. Ni postavila datuma in ni sprejela odločitve namesto njega. Potreba po dojenju je počasi izzvenela sama. »Val se je dojil do četrtega leta in v zadnjih mesecih, preden se je sam odstavil, so bili podoji čez dan vse bolj redkejši, enkrat do dvakrat na dan, potem samo še za uspavanje. Pri štirih letih je opustil potrebo po dojenju in prespal celo noč. Seveda pa je vseskozi jedel in normalno sprejel tudi gosto hrano. Ni se dojil z vidika lakote, ampak je bilo vse skupaj bolj kot neko crkljanje, iskanje bližine itd.«
Zanjo konec tega obdobja ni pomenil olajšanja, temveč predvsem občutek, da sta skupaj prišla do točke, ko sin dojenja preprosto ni več potreboval. »Vesela, srečna in ponosna sem nase, da sva se uspela toliko časa dojiti.«
Danes je podobno z mlajšo navihano hčerko, ki bo naslednji teden prvič prestopila prag vrtca. »Inti je stara tri leta in pol in se še vedno doji, predvsem ko potrebuje bližino oziroma kot trenutek umiritve, najpogosteje zvečer za uspavanje, včasih tudi čez dan, enkrat do dvakrat, če potrebuje dodatno bližino, zavedam pa se tudi tega, da dojenje vpliva na samoregulacijo čustev. Nisem pa nikoli ukinjala nočnega dojenja (niti ne pri Valu). Zadnja dva meseca že lepo prespi celo noč, tako da nočnega dojenja ni več. Vidim pa, koliko ji pomeni dojenje, in tega ji nikakor ne bi hotela odvzeti. Naj še poudarim, da je dojenje lahko le eden od načinov povezovanja, ni pa edini. Veliko naredijo odzivnost, občutek varnosti in čustvena podpora, ne glede na način hranjenja.«

Po letih, ko je bila predvsem mama in so bili otroci velik del časa ob njej, je letošnje poletje prineslo tudi drugačen preizkus. Zaradi obveznosti, med drugim nastopa na Melodijah morja in sonca, je bila prvič nekaj dni brez družine.
Tudi to je po njenih besedah minilo precej manj dramatično, kot bi kdo pričakoval. »Ja, prvič smo bili ločeni nekaj dni, res. Sem potrebovala ta čas zase, Alen in otroka so bili ta čas s prijatelji pri nas na morju in ni bilo nobenih težav, lepo sta sprejela in razumela, da bo mamica nekaj dni odsotna.«
Maja pripoveduje, da sta bila otroka zlasti v prvih mesecih življenja vseskozi ob njej, da sta na njej “gnezdila” in da se je sama v tistem obdobju povsem podredila njunemu ritmu. Danes sta povsem samostojna, med počitnicami tekata s prijatelji po kampu, raziskujeta in živita precej samostojno otroštvo. Za Vala pravi tudi, da zaradi bolezni doslej ni potreboval antibiotikov oziroma obiska zdravnika, kar sama deloma povezuje tudi z dolgotrajnim dojenjem, pa tudi s tem, da so veliko zunaj in da družina dva meseca čez zimo, ko razsaja največ virusov, preživi na Kanarskih otokih.
Prav vprašanje, kdaj je otrok »prestar« za dojenje, je Majo v preteklosti večkrat postavilo v središče razprav. Sama opaža zanimivo razliko: več negativnih odzivov je po njenih besedah doživela, ko je dojila štiriletnega sina, kot jih danes dobiva zaradi dojenja hčerke.
Kljub temu pravi, da se je odnos javnosti v zadnjih letih nekoliko spremenil. »Danes je nekaj več razumevanja in odprtosti kot pred leti, čeprav mnenja ostajajo različna. Menim, da če sta mama in otrok zadovoljna in je odločitev skupna, to predvsem zahteva spoštovanje, ne deljenja na pravilno ali napačno.«
Sama pa ima glede dojenja zelo jasno stališče in ga ne skriva. »Zame to ni nikoli tekmovanje med mamicami – vsaka družina ima svojo zgodbo. Sama želim le deliti, zakaj sem se odločila za dolgotrajno dojenje in zakaj verjamem, da je materino mleko nekaj izjemnega, kadar je dojenje mogoče in si ga želita tako mama kot otrok. To ni obsodba formule ali mamic, ki jo uporabljajo, ampak spoštovanje do tega, kar zmore človeško telo oziroma kako izjemno je zasnovano materino telo. Moje prepričanje je, da je materino mleko najboljša hrana za otroka in da je dojenje več kot le hranjenje, je tudi bližina, tolažba in podpora otrokovemu razvoju. Zato bi si želela, da bi se več žensk odločilo za dojenje kot prvo izbiro, kadar je to mogoče.«
Ob tem govori tudi o lastnostih materinega mleka in razlikah med njim ter mlečno formulo. »Materino mleko vsebuje vsa potrebna hranila, protitelesa, encime, hormone in tudi številne zaščitne in biološko aktivne snovi, ki jih ni mogoče v celoti posnemati. Kadar je otrok npr. bolan, telo preko dojenja in otrokove sline zazna, kakšno mleko v tistem trenutku otrok potrebuje. Formula pa je oblikovana tako, da kar najbolje pokrije prehranske potrebe in je danes res kakovostna alternativa oziroma neprecenljiva pomoč za mamice, ki ne morejo dojiti, vendar ostaja prehranski nadomestek in ne more popolnoma posnemati vseh bioloških lastnosti materinega mleka. A to nikakor ne pomeni, da otroci, hranjeni s formulo, ne morejo biti zdravi, srečni ali se normalno razvijati.Nikoli ne bi želela, da se katera mamica zaradi tega počuti manj vredno. Hkrati pa to, da je otrok zdrav na formuli, še ne pomeni, da sta materino mleko in formula enakovredna, ista, ker nista.«
Maja pa poudarja, da bi si predvsem želela več informacij in manj odločanja na podlagi strahu pred spremembami telesa. »Ne zdi pa se mi dovolj tehten razlog, da mamice ne bi dojile, ker nočejo imeti npr. povešenih prsi. Želim si le, da bi se mamice bolj izobrazile, informirale, kakšne koristi prinaša dolgotrajno dojenje, zato res priporočam knjigo Dojenje po prvem letu avtorice Aleksandre Klopčič.«
Če sešteje nosečnosti, rojstva, tandemsko dojenje in leta, ki so sledila, je bilo to za Majo dolgo obdobje, v katerem je svoje telo in velik del vsakdana prilagajala otrokoma. Ne skriva, da zahteva čas, voljo in energijo. Toda danes pravi, da bi se odločila enako.
Zdaj pa že ve, da se približuje tudi konec tega dela njenega materinstva. »Zavedam, da bo trenutek, ko se bo moja punčka odstavila, zagotovo bolj čustven, vendar to vidim kot naraven in lep zaključek posebnega obdobja, ki pa ga bo Inti izbrala, ko bo sama pripravljena, brez hitenja, zelo osebno in mirno …«
Za zdaj ji zato ne določa roka. Čeprav bi kdo ob treh letih in pol že pričakoval konec dojenja, Maja na to gleda drugače. Če Inti bližino še išče na ta način, ji je sama ne želi odvzeti zgolj zato, ker bi okolica menila, da je nastopil »pravi čas«, a pravi, da se počasi že pogovarjajo, da če bo hčerka želela, se lahko postopoma odstavi, pričakuje pa, da bo to okoli četrtega leta, kot je bilo pri Valu.
Po vseh teh letih, ko je Maja spala z otrokoma, Alen pa v drugi sobi, se bliža čas, ko bosta lahko tudi s partnerjem večere in noči znova preživljala skupaj ter zaspala drug ob drugem. Otroka bosta postopoma odšla v svoji sobi, družinski ritem pa se bo spremenil. Pred 44-letno Majo so ob tem tudi novi glasbeni izzivi, ki se jim bo lahko, napolnjena z energijo in zadovoljstvom po intenzivnem obdobju materinstva, znova posvetila.