Milena Miklavčič v ŠOKkastu: Sinova smrt jo zaznamovala za vedno, rešile so jo zgodbe ljudi!

Milena Miklavčič je veliko prahu dvignila s svojimi knjigami Ogenj, rit in kače, niso za igrače, ki obravnavajo skrita dogajanja za štirimi stenami slovenskih družin. Pogosto se sooča z mešanimi odzivi na svoje knjige, ki obravnavajo občutljive in kontroverzne teme in so deležne tako pohval kot kritik. Nekateri bralci jo občudujejo in cenijo njen pogum, drugi pa menijo, da s svojimi zgodbami meče slabo luč na določene skupine ljudi. Milena razume, da so takšni odzivi neizogibni, saj se dotika tem, ki so za mnoge boleče in tabuizirane.

Kljub temu verjame, da so te zgodbe pomembne in vredne deljenja, saj lahko iz njih črpamo pomembne življenjske nauke in razumevanje. »Tako je bilo nekoč, tako je bilo v času mojega življenja in tako je tudi danes. Nekateri imajo tako, drugi pač drugače. Nekateri jedo krompirjev golaž, drugi jedo običajen golaž, tretji pa kaviar. In tudi pri teh zgodbah je tako,« nam je zaupala. »Tudi danes se dogaja, da si ženska na ljubo moškega odreže roko. To so stvari, ki se dogajajo kar naprej, ampak moramo biti toliko pošteni, da moramo biti hvaležni, da se to ni zgodilo nam,« še doda.

Sinova smrt ji je pustila grozljivo črno luknjo

To so le delčki življenja vsakega posameznika, čeprav se zaveda, da marsikomu njeno odstiranje tančic skrivnosti ni po godu. »Stara sem 73 let pa si še vedno upam skočiti v neznano,« nam je zaupala. Ob tem pa ji zelo pomaga družina, ki ji vedno stoji ob strani. Zgodbe so ji pomagale prebroditi tudi najtežjo preizkušnjo njenega življenja, ko je pred 27. leti, zaradi bolezni umrl njen sin Tomaž. »Smrt otroka vsaki mami nekako naredi eno tako grozno, grozljivo črno luknjo v njeni duši. Jaz sem se pobirala več kot 20 let. Več kot 20 let nisem mogla iti na pokopališče, nisem se mogla o njem pogovarjati,« nam iskreno pove. Prav zgodbe ljudi in seveda tesen stik z družino so ji pomagali prebroditi najhujše trenutke.

Spregovorila je tudi o najtežjih trenutkih svojega življenja. FOTO: Marko Feist

Vnuki ji prinašajo veselje

Velikega pomena predmetom ne pripisuje. Medtem ko drugi ljudje zbirajo spominke in predmete, ki jih spominjajo na določene trenutke, ona raje zbira zgodbe ljudi. Predmeti so zanjo le orodja, ki olajšajo življenje, ne pa nekaj, kar bi imelo globok čustveni pomen. V pogovoru je poudarila, da bi, če bi morala prinesti tri predmete, raje pripeljala svojih pet vnukov, saj so oni tisti, ki ji prinašajo največ veselja in pomena. »Oni so zame alfa in omega in drži, da imam v omari kar nekaj njihovih izdelkov iz osnovne šole, ki so jih ustvarili,« je povedala. Vsak dan prehodi 5 do 7 kilometrov. »Takrat sem sama s svojimi mislimi in se nekako spočijem tudi v glavi,« nam je zaupala. 

Oglejte si še izbor preostalih ŠOKkastov, ki vas čakajo v naši zbirki.