Milena Zupančič bo za vedno ostala v srcih mnogih znanih Slovencev: »Ne morem pisati v pretekliku, kot da je ni več ...«

Slovenski kulturni prostor je ostal brez ene največjih umetnic. V 80. letu starosti se je poslovila Milena Zupančič, igralka, katere obraz, glas in izjemna igralska prezenca so se skozi desetletja tako globoko vtisnili v slovenski kolektivni spomin, da si je skoraj nemogoče predstavljati domači film in gledališče brez nje. Novica o njeni smrti je pretresla številne znane Slovence, ki se od nje poslavljajo z osebnimi spomini, fotografijami in besedami, polnimi hvaležnosti.

Milena Zupančič FOTO: Arhiv

Milena Zupančič je v skoraj šest desetletij dolgi karieri ustvarila več kot 200 gledaliških, filmskih in televizijskih vlog. Za številne Slovence bo za vedno ostala Meta iz Cvetja v jeseni, kultnega filma Matjaža Klopčiča iz leta 1973, a je bil njen opus neprimerno širši. Blestela je v filmih Vdovstvo Karoline Žašler, Idealist, Dediščina, Christophoros, Moj ata, socialistični kulak in številnih drugih, obenem pa desetletja ustvarjala na gledaliških odrih. Za svoje delo je prejela najvišja domača in številna mednarodna priznanja, med drugim Borštnikov prstan, veliko Prešernovo nagrado in dve zlati areni za glavno žensko vlogo. Njena Meta je postala del slovenske filmske zgodovine. Cvetje v jeseni, v katerem je zaigrala ob Poldetu Bibiču, je bilo premierno prikazano leta 1973, Milena pa je za vlogo prejela tudi srebrno areno na Puljskem filmskem festivalu. 

Meta, Cvetje v jeseni FOTO: Promocijski Material

»Ne morem pisati v pretekliku«

Enega najbolj čustvenih zapisov ji je namenil Tomaž Mihelič. »Ne, ona ne more zaspati za večno!« je začel in priznal, da je novica zarezala globoko. Spomnil se je njunih objemov, smeha in srečanj ter zapisal, da je Mileno nemogoče ubesediti. »Vsak film, vsaka ponovitev predstave, vsak intervju, vsako srečanje poboža z drugačno toplino … tudi ko useka, je to žametno,« je zapisal. Še posebej ganljivo pa dodal, da o njej preprosto ne zmore govoriti v pretekliku: »Ne morem pisati v pretekliku, kot da je ni več … kot da je bila … ONA za vedno bo!«

Nini Pušlar je dala »veter v krila«

Poseben spomin na igralko je delila tudi Nina Pušlar, ki je z Meto povezana na prav poseben način. V muzikalu Cvetje v jeseni je namreč več kot desetletje stopala prav v čevlje junakinje, ki jo je v filmu tako nepozabno upodobila Milena. Spomnila se je leta 2014, ko je Milena obiskala eno zadnjih vaj pred veliko premiero v ljubljanskih Križankah. Čeprav bi pričakovala, da bo pred igralsko legendo čutila tremo, se je zgodilo ravno nasprotno. »Njena prisotnost in energija sta mi dali nekaj, kar še danes težko opišem. Kot da mi je dala veter v krila,« je zapisala pevka.

»Draga gospa Milena, hvala za Meto. Hvala za vse vloge, zgodbe in trenutke, ki ste jih podarili toliko generacijam. In hvala za tisti kratek, a zame nepozaben trenutek, ko ste s svojo prisotnostjo dali veter v krila tudi meni,« se ji je poklonila Pušlarjeva.

Omar Naber: »Hvala za vse«

Da je Milena znala preseči meje gledališča in filma ter se dotakniti ustvarjalcev različnih generacij, kaže tudi zapis Omarja Naberja. Pevec je imel priložnost z njo tudi sodelovati – nastopila je v njegovem videospotu za skladbo Glas srca.

»Štejem si v čast, da sem vas imel možnost poznati, in celo več, sodelovati z vami,« je zapisal. Njeno sodelovanje v videospotu je označil za neprecenljivo, prav tako njeno podporo. »Vaša zapuščina slovenski kulturi je prav tako večna, neprecenljiva in vredna vsega spoštovanja na svetu. Zelo mi je hudo,« je dodal in se od nje poslovil z besedami: »Naj vam bo lahka slovenska zemlja. Hvala za vse.«

Miša Molk: »Ljuba moja Milena, spočij se«

Še bolj intimno je bilo slovo Miše Molk, ki se ni spominjala zgolj igralke, temveč dolgoletne prijateljice. »Milena, draga, 'vztrajat je treba, dokler gre', si mi rekla, 'je pa zajebano'. Končno, ljuba mi, je čas za tvoj počitek,« je zapisala. Molkova je obudila drobce njunega prijateljstva – od Mileninega športnega avtomobila in večnega iskanja parkirišč do njenega življenja na Bohinjski Beli, kjer je veliko delala okoli hiše in na vrtu. Prav v tem je prepoznala njeno naravo. »Njene roke so se vedno dotikale zemlje. In taka je tudi bila, prizemljena.«

Opisala jo je kot izjemno sogovornico, odprto, pravično in uporniško žensko brez blefa. Družiti se z njo je bilo, je zapisala, vedno dogodek, poln humorja, iskrenih zgodb in duhovitih domislic. »Ljuba moja Milena, spočij se. In hvala za vse, kar si ustvarila, in za izjemno prijateljstvo.«

»Kot bi Luna padla na Zemljo«

Pisateljica in novinarka Vesna Milek je svoje slovo strnila v podobo, ki morda najbolje opiše občutek ob odhodu tako velike umetnice: »Kot bi Luna padla na Zemljo.«

»Milena je bila, je in bo. Za vedno. Nikoli ne more oditi,« je zapisala. Njene filmske in gledališke vloge bodo po njenih besedah ostale zapisane v vseh, ki so jo imeli privilegij gledati – ali se z njo celo pogovarjati. Spomnila se je njunih dolgih pogovorov, ki so bili »potovanja v globino, v širino«, ter človeka, ob katerem ni bilo prostora za maske in leporečenje. »Bila je zares, na odru in v živo.« Ob tem je priznala tudi obžalovanje zaradi vseh pogovorov in kav, za katere je zmanjkalo časa: »Ker vedno znova pozabljamo, kaj je v resnici pomembno. Ti nisi nikoli pozabila.«

»Hvala za vse vloge, ki bodo ostale z nami.«

Od Milene se je poslovila tudi Danica Lovenjak. Še nekaj dni pred igralkino smrtjo je razmišljala, da bi jo kot častno gostjo povabila na novi mednarodni filmski festival v Murski Soboti. Spomnila se je njunih srečanj in intervjuja, ko jo je obiskala na domu. Milena je takrat govorila o življenju, staranju in odnosih na način, ki je bil zanjo tako značilen – neposredno, brez velikih besed in z veliko življenjske modrosti.

Ko je govorila o svoji najbolj prepoznavni filmski vlogi, je Meta po njenih besedah že postala »mit« in »narodovo blago«. Lovenjakova je zdaj dodala: »Danes je še bolj jasno, da ste bili tudi vi – naše narodno blago. A predvsem človek, ki ga bomo pogrešali. Hvala za vse vloge, ki bodo ostale z nami.«

Glas, ki bo ostal

Antropolog Dan Podjed je zapisal, da je bila Milena igralka, ki mu pride prva na misel ob besedi teater. Ob fotografiji, na kateri se smeji z njegovim očetom Mirom in Borisom Cavazzo – njenima nekdanjima sošolcema z AGRFT –, je poudaril, da bo njen glas še dolgo zvenel med nami in da bo njena podoba ostala živa v naših mislih.

Milena Zupančič ni za seboj pustila le impresivnega seznama vlog in nagrad. Pustila je prizore, stavke, geste in obraze, ki so postali del kulturnega spomina več generacij. Predvsem pa je, sodeč po besedah tistih, ki so jo poznali, pustila spomin na človeka, ki je znal biti velik brez vzvišenosti, neposreden brez pretvarjanja in nepozaben tudi takrat, ko ni stal na odru.