Dobro dene obiskati kraje, ki mi še vedno ždijo v spominih nekih daljnih potovanj. In Cape Mc‘Clear povsem na jugu jezera Malavi je gotovo eden od njih. Z Romano sva se tukaj ustavila za nekaj dni, tudi takrat na poti z motorjem prek Afrike. Steven‘s place sredi vasi je bil takrat edini kraj, kjer smo redki popotniki lahko prespali. Dolga hiša s šestimi ali sedmimi sobami, stranišča nekje za vogalom, spredaj pesek in toplo jezero, na obeh straneh pa ribiška vas in po skupinah nametani domačini, ki so menda ves dan prali ali se le namakali v topli vodi. A tega je že dvaindvajset let. V tem času pa se marsikaj tudi spremeni.
Iz ribiške vasi do turističnega naselja
Vasi nisem prepoznal. Cesta do nje je sicer še vedno razbit makadam, a kolibe in hiše iz grobih rdečih opek se vlečejo nekaj kilometrov na široko vzdolž obale. Desno očitno še vedno ribiška vas, levo pa je v zadnjih dveh desetletjih zraslo turistično naselje napol luksuznih hišk, iz cenenega sladkornega trsja narejenih kolibic, betonskih sob, poceni kampov, restavracij, barov in stojnic s spominki. Cape Mc‘Clear ima danes 14.000 prebivalcev.
Resorti v rokah belcev, turisti v safari kamionih
»In enajst resortov, ki so v rokah belcev plus kdo ve koliko domačih lukenj,« mi pove Jeff, lastnik najbolj popularnega Fat Monkeys kampa. Resort tukaj pomeni največ deset sob ob obali. Jeff jih ima devet. A v razkošni senci njegovih treh mangovcev se ustavljajo »overlanderji«, popotniki z lastnimi prevozi na poti prek Afrike.
Večina jih sicer pride z vse bolj popularnimi safari kamioni, ki turiste na dokaj lagoden način prevažajo po poteh med kenijskim Nairobijem in Cape Townom na skrajnemu jugu celine. Vsaj toliko je belih Južnoafričanov, ki s težkimi terenci na nekajtedenskih dopustih odkrivajo širšo okolico svoje domovine. A pod mogočnimi drevesi že prvi večer pečem debele jezerske ribe tudi z novo družbo povsem zaresnih popotnikov.
S terenci po Afriki
Adela in Francois, špansko-francoski par, sta s terensko santano že deset mesecev na poti okoli Afrike; še pol leta jima manjka do doma. »Pet let sva le sanjarila in načrtovala, potem nama je bilo dovolj,« pravita. Pustila sva službi, prodala kup nepotrebne lastnine, preuredila avto in zdaj sva tu. Po zahodni obali do juga celine, zdaj po vzhodu počasi spet domov.
David in Tisha, stara krepko prek šestdesetih let, si v doma prirejenem bivalnemu kamionu – pet let je bil njegova ljubica, vsak prosti trenutek je preždel v garaži, se čez moža ne povsem zares potoži Tisha – privoščita, česar si prej ob treh majhnih otrocih pač nista mogla. Vsaj pol leta dolgo pot iz Londona do Cape Towna. Potem bosta pa videla – morda Avstralija?
Ness in Brett, napol hipijevski novozelandski par, pa imata v terenski toyoti ves ljubi čas na tem svetu za kar koli že. »Dve leti že potujeva in plezava. Če je ob poti kakšen hrib, greva na vrh. Iz Slovenije? Seveda, bila sva na Triglavu, prek severne stene. In Mang... Kako se že reče? Magnart?«
Nemiri preganjajo turiste
Ribe, jezerski plenilci s spoštljivim imenom tiger fish – angleščina je v večplemenskem Malaviju uradni jezik, čečeva pa pogovorni – so vrhunske. Jeff prinese nekaj mrzlih Kuche Kuche pirov – narejenih po receptih Carlsberga, ki ima v Lilongveju svojo pivovarno – in prisede. Kot štiriletni otrok se je s starši iz Anglije preselil v Afriko in črna celina je danes njegov edini dom. Kot številnim drugim belcem.
»V tem času bi morale biti vse sobe in kamp polni,« pravi. »A v večjih mestih obljubljajo nemire, julija je bilo v demonstracijah devetnajst mrtvih. Predsednik postaja diktator, cene gredo gor, že nekaj tednov lahko dobim nafto le na črnem trgu – in turisti seveda ne pridejo. Zelo težko leto bo.«
Družine imajo po deset otrok, starih ljudi skorajda ni
Počasi srebamo pivo. Nekje z desne strani prihaja iz teme vasi zvok bobnov. »V soboto bo poroka,« pove Jeff. »Ves čas so poroke. Družine imajo tudi po deset otrok, starih ljudi skorajda ni, načrtovanja prirastka ne poznajo. Moški se poročijo enkrat, poleg žene imajo še kup ljubic. In otroke seveda tudi z njimi.«
Z leve pa prihajajo težki ritmi rocka iz zvočnikov. Eden od mnogih vaških barov, naslednjih dneh bom šel nekajkrat tja; pijani moški pijejo ceneno čibuko, pivu podoben lokalni zvarek, in nekaj pijanih žensk jim seda na kolena in se ponuja; kdo ve, od kod so prišle v iskanju preživetja. Idila ribiške vasice je s tisoči prišlekov že kdaj izginila.
Prihajajo v upanju na zaslužek, cena pa je grozljiva
»Cape Mc‘Clear je ena najbogatejših vasi v Malaviju, od povsod prihajajo sem v upanju na zaslužek,« pove Jeff, ki se je iz Zimbabveja že pred petintridesetimi leti preselil v Deželo dolgega jezera. Dobrih šestdeset let ima in ve kaj govori.
»A cena je grozljiva. Sedemdeset odstotkov vaščanov je HIV-pozitivnih; državno povprečje je okoli štirideset odstotkov. Več kot porok je v Cape Mc‘Clairu kvečjemu pogrebov.«
Dvaindvajset let napredka in sprememb se mi nenadoma zazdi zelo težko breme.
Temelji za knjigo postavljeni, cesta spet kliče
Po šestih dneh pisanja v Cape Mc‘Clairu so temelji nove knjige postavljeni. Lakše se diše. In spet sem zrel za tisto pravo Afriko. Le spakiram še in – gremo.
Vozi, Miško!
