Priljubljena pevka in ustvarjalka za otroke Romana Krajnčan se vrača na gledališki oder z novim družinskim muzikalom Kako je mravljica postala huda. Barvita predstava, polna pesmi, plesa in igre, vabi otroke in starše v svet domišljije – in predvsem v skupno družinsko doživetje.
Pesmi Romane Krajnčan že desetletja odmevajo v vrtcih, šolah in družinskih dnevnih sobah. Ob njih so odraščale generacije otrok, danes pa jih pogosto prepevajo tudi starši, ki jih poznajo še iz svojega otroštva. Prav ta medgeneracijska vez je navdihnila njen novi muzikal Kako je mravljica postala huda, v katerem se prepletajo glasba, humor in igriva zgodba o radovedni mravljici. Predstava je premierno zaživela v Kinu gledališču Bežigrad, kjer si jo bo mogoče ogledati v marcu in aprilu. Ustvarjalci pa se z njo odpravljajo tudi na pot po Sloveniji – med drugim 6. aprila v Festivalno dvorano na Bledu.

Muzikal združuje pesem, ples in igro ter vabi otroke in starše k skupnemu doživetju. FOTOGRAFIJE: OSEBNI ARHIV
Petje, ples in igra
Na odru Romani družbo delajo plesalci in vsestranski umetniki: Veronika Valdes kot radovedna mravljica, Žigan Krajnčan kot skrivnostni Čaroblik ter Nace Novak kot njegova senca. Skupaj ustvarjajo živahno predstavo, v kateri se prepletajo petje, ples in igra. Kot pravi Romana, takšna predstava zahteva veliko usklajevanja in predanosti. »Muzikal je posebna disciplina, ker združuje ples, petje in igro. Vsak del zahteva vaje in predanost, potem pa je treba vse to povezati v eno samo zgodbo, ki na odru zaživi kot celota,« pojasnjuje. Prav zato ji veliko pomeni podpora gledališča: »Vesela sem, da so mi v Kinu gledališču Bežigrad ponudili roko sodelovanja. Za muzikal je namreč zelo pomembno, da lahko vadimo na pravem odru – in mi smo imeli to srečo, da smo lahko imeli vaje vsak dan.«

V predstavi nastopajo tudi Veronika Valdes kot mravljica, Žigan Krajnčan kot Čaroblik in Nace Novak kot njegova senca.
Zgodbo napisal njen sin
Zgodbo o mravljici, ki bi bila rada »huda«, je napisal njen sin Kristijan Krajnčan. »Vedela sem, da boljše zgodbe ne more napisati nihče, saj je odraščal ob mojih pesmih,« pravi Romana. V predstavi so svoje mesto dobile tudi njene najbolj znane pesmi, ki jih poznajo različne generacije. »Ta muzikal je družinski prav zato, ker so že starši poslušali moje pesmi in zdaj pripeljejo svoje otroke. Ko v dvorani slišim, da pesmi pojejo skupaj – starši in otroci – je to res poseben občutek. Takrat vidiš, da glasba povezuje generacije.« Posebno energijo predstavi dajejo tudi mladi plesalci iz različnih plesnih šol, ki se kot male mravljice pridružijo na odru. »Ekipa, ki je z mano na odru, je res vrhunska, pravi navdih. Lahko bi rekla, da je to medgeneracijsko umetniško sodelovanje,« pravi Romana. Dodaja, da so takšni trenutki veliko več kot le predstava: »Izjemno je, ko se povežemo – mladi plesalci pridobijo izkušnje, skupaj vadimo, ustvarjamo in se družimo. Takšni trenutki ustvarjajo ne samo predstavo, temveč tudi skupnost.«