Najbolje se ima, kadar dela

Jaša Jamnik. Ob njegovem imenu je zapisano, da je režiser približno 40 gledaliških predstav. Pravzaprav 50. Pa še katere več, šteti je najbrž nehal celo sam. Diplomirani gledališki in radijski režiser, ki se zelo rad preizkusi tudi kot igralec, je zares zelo delaven mož. In tu in tam za svoje delo poleg honorarja dobi tudi nagrado.

Nazadnje ga je na letošnjem 21. festivalu Dnevi komedije stroka izbrala za žlahtnega režiserja, in sicer za režijo komedije 39 stopnic, odrsko različico klasičnega Hitchcockovega trilerja v produkciji Špas teatra. Hitro, smešno in divje, so o tej predstavi zapisali kritiki, v kateri štirje igralci v 100 minutah odigrajo skupno 139 vlog.

Komedij ni nikoli preveč

Jaša Jamnik je rekel hvala, saj pohvala vedno dobro dene, če ne drugega, se tudi spodobi. Ampak žur bo delaven. Tako ali tako se zdi, da se ima Jaša, letnik 1964, najbolje takrat, kadar dela. Pa četudi le kosi travo in obrezuje živo mejo. V življenju samostojnega kulturnega ustvarjalca (to je status, pri katerem Jaša vztraja že ves čas; diplomiral je leta 1989 in se 1997. udeležil mednarodne poletne šole v Royal Court Theatre v Londonu) se seveda zgodi, da ga nekaj časa nihče za nič ne najame. Ampak zdi se mi, da so to za Jašo redkejša obdobja. Sploh po tem, ko je delu umetniškega vodje v Šentjakobskem gledališču dodal še sodelovanje z Borisom Kobalom in Sergejem Verčem pri vodenju SSG Trst. Trije zabavni možje za resno delo. Jaša, ki s Trstom sicer nima nič skupnega razen tega, da je šel pred leti najbrž tudi on kdaj tja kupit kavbojke, se je v to gledališko pustolovščino spustil z njemu lastno predanostjo in zavezanostjo, da je treba gledalcem ponuditi prijazno gledališče. Da mu je komedija pri tem najljubša, pa ni nikoli skrival. »Komedij ni nikoli preveč,« rad ponovi. In pač dela komedije. Doslej v skoraj vseh slovenskih profesionalnih gledališčih, od Maribora in Ljubljane do Kopra ter povsod naokoli.

In prav naokoli ga ljudje zelo dobro poznajo. Tudi zato, ker je velik privrženec ljubiteljskega gledališča. Režiral je več kot dvajset (le kdo bi natančno štel!) predstav amaterskih skupin, največ v Šentjakobskem gledališču, in bil zanje pogosto nagrajen. »Tekmovalnost je med ljubitelji še bolj neprimerna kot med profesionalci,« rad pove in zato nikoli ne rine v ospredje.

V bistvu »en čudakar«

Pravzaprav o njem v novinarski dokumentaciji ali na spletnih straneh ne najdete praktično ničesar drugega kot le dolg seznam stvari, ki jih je doslej naredil. Od predstav, ki jih je režiral ali v njih igral, do sinhronizacije risank. Podpisan je na primer pod slovensko različico prikupnega kužka z modrim smrčkom – Balija. Bil je soscenarist odmevne TV-oddaje Glasbena šola/šala (mimogrede – Jaša svoje predstave pogosto tudi glasbeno opremi) in avtor mnogo skečev v razvedrilnih oddajah. Veliko je tudi njegovega raznovrstnega pedagoškega dela. Že vrsto let kot pisec besedil sodeluje z različnimi oglaševalskimi agencijami.

In seveda je tu še njegova vloga v za nekatere kultni televizijski nadaljevanki Naša mala klinika. Bil je dr. Bogo Moljka, psihiater. Prišel je bolj proti koncu nadaljevanke, a je imel dovolj časa, da se je z ekipo pod vodstvom Branka Ðurića - Đura imenitno zabaval. Še bolj, kot si predstavljate, je rekel takrat, za svoj lik pa je dodal, da je v bistvu »en čudakar«.

Morda je tako kdo kdaj opisal tudi njega. Moža, za katerega je Šmarna gora najlepša, kadar jo gleda skozi okno, ne pa, kadar leze nanjo, in mojstra v kuhanju enolončnic. Da ima rad dobro hrano, se pa vidi, prostodušno prizna.

Čudakar ali ne, igralci v njegovih predstavah radi igrajo. Tudi režiserji ga radi vidijo v svojih stvaritvah, odrasli gledalci se mu smejijo, otroci (tudi ti so mu doslej za njegove predstave za otroke na festivalu Zlata paličica že dodelili nekaj nagrad) pa čutijo njegovo pozitivno naravnanost. Takšnih je pa dandanes bolj malo, mar ne?