Odrekla se je 
celo bulerjem

V biografiji Jadranke Juras v kategoriji zgodnjih neuspehov piše: vse v povezavi s športom in z uboganjem avtoritete. Šport je še vedno ne zanima preveč, razen kyuda, tradicionalnega japonskega lokostrelstva, odnos do avtoritet pa najbolje opiše njen stavek: »V mojem srcu se vsak dan prebuja tudi majhna navihana deklica, ki noče odrasti in ki pod nobenim pogojem ne sprejema družbene avtoritete.«

Ta majhna deklica si je že od nekdaj želela postati pevka, tudi pianistka, zaradi česar se je v 4. razredu osnovne šole sama vpisala v glasbeno šolo. Klavir zna igrati še danes. Prepričana je bila, da se bo nekoč poročila z Michaelom Jacksonom, kar pa se ni uresničilo. Želela si je postati še igralka, a je niso sprejeli na AGRFT, in filozofinja – ampak njeno zanimanje za ta študij je hitro usahnilo. Želja po petju pa nasprotno ni ugasnila nikoli. V 4. letniku srednje šole je srečala Diega Barriosa Rossa, svojega prvega učitelja solo petja, se pridružila Anji Tomažin v zasedbi Planet Groove in leta 2002 na EMI nastopila s Sestrami. Potem je prišel čas za njeno pevsko samostojnost. Samozavest, tisto pravo in dokončno, je našla na graški univerzi, kamor se je vpisala pri 25 letih in kjer je študirala džezovsko petje.

Dela po svoje

V Sloveniji je pot do občinstva precej uspešno iskala tudi na festivalih, na Slovenski popevki in EMI. Toda bolj ko je rasla njena samozavest, manj so jo privlačile tovrstne prireditve. »Tekmovanje deli ljudi na boljše in slabše, temu pa se poskušam izogibati,« pravi. In dela po svoje. Do zdaj je posnela le dva albuma, imenovana Anima in Sakura. Prepričana je, da je Japonska, ki jo je spoznavala na turneji s skupino Šukar, njena obsesija, ljubezen in zagotovo sled njenih prejšnjih življenj. Verjame v reinkarnacijo, karmo in v to, da vsak otrok čuti empatijo do vseh živih bitij. Kaj se zgodi s tem občutkom pozneje, pa je močno odvisno od družine. Njeni starši so bili vedno na sočutni strani življenja.

»Vsi imamo razum ter etično in moralno odgovornost,« pravi Jadranka, ki je že kot deklica skrbela za živa bitja vseh vrst in se je v zgodnjih odraslih letih odrekla zrezkom ter usnjenim bulerjem, za katere je sicer mislila, da jih ne bo sezula nikoli v življenju. Nekega nedeljskega popoldneva je pred televizijskimi kamerami verbalno obračunala z gorečo zagovornico krzna Niko Urbas.

Hladilnik brez mesa

Takrat se je Jadranka Juras odločila, da bo aktivistka, na primer taka, ki se udeleži protestnega teka nagcev v Pamploni. Je soustanoviteljica društva Za živali! in društva za zaščito živali Lajka. Vsakršno izkoriščanje živali jo boli in temu ostro nasprotuje. Zato ne uživa, ne nosi in ne uporablja ničesar, kar je povezano s tovrstnim početjem. Morda je na začetku težko, potem pa postane samoumevno in preprosto. Upa, da bodo vegetarijanci in vegani nekoč tudi pri nas enakovredni državljani. Ali da bodo imeli tudi v vaških gostilnah vsaj nekaj izbire na jedilnikih.

Njen mož Milan Stanisavljević, džezovski pianist, ni vegetarijanec. Le v njunem domačem hladilniku ne sme biti mesa. Z Milanom pripravljata skupni džezovski album, Jadranko pa čedalje bolj privlači tudi klasična glasba. Kmalu jo bomo lahko videli tudi v žiriji težko pričakovanega televizijskega šova X Factor. Že res, da ne mara tekmovanj, a je privolila, da sodeluje, čeprav bo imela najbrž nekaj težav z zahtevano strogostjo, ker gre kljub vsemu predvsem za petje. Za to, da bo pred strogo žirijo stala množica tistih, ki imajo enako željo, kot jo je nekoč imela mala Jadranka. Željo, da bi peli in nikoli prenehali.

Pet vprašanj za Jadranko Juras

1. Najizrazitejša značajska lastnost?

Trma, trdoglavost.

2. S kom bi si želeli preživeti dan?

Z Mozartom.

3. Največja razvada?

Petje.

4. Najljubša knjiga?

Večna Treblinka, Charles Patterson.

5. Najljubša jed?

Vse, kar je odlično in vegansko.