Orkanska moč tihe ponotranjenosti

Dandanašnji zastrašujoče hiter in neusmiljen ritem življenja je kriv, da postajamo vedno bolj površni, plitki in samozadostni. Skoraj nihče si več ne vzame časa, da bi se natančneje spoznal s tistim, kar je zanj trenutni predmet zanimanja. Širši slovenski javnosti je Štefka Drolc dobro znana kot vrhunska igralka, nepogrešljiva interpretka odrskih, radijskih, televizijskih in filmskih vlog. Le malokdo pa ve, da je bila svoje dni tudi nenadomestljiva profesorica nekega prav posebnega predmeta na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, predmeta, ki se je imenoval – umetniška beseda.

Pomen govorjene besede

Tudi Štefka je bila za nas, mlade igralske nadobudneže oseba (in osebnost) velike, skoraj nedosegljive gledališke kredibilnosti, igralka, ki smo jo lahko občudovali v slovenski filmski klasiki (Na svoji zemlji, Na klancu) in na odru ljubljanske Drame, kjer je odigrala (skoraj) vse, kar lahko igralka odigra.

Prvič sva se srečala na odru Male drame, na prvi, uvodni uri umetniške besede. Tiha, skromna, mirna, a hkrati trdna in odločna, neomajna – taka se mi je zazdela, ko mi je prijazno stisnila roko, se predstavila, in me – tako, da se sam tega sploh nisem zavedal – začela poučevati. Kaj je umetniška beseda, mi je iz ure v uro razlagala z nepopustljivo vztrajnostjo, polno materinske miline in polno neke skoraj neverjetne dobrotljivosti, nežno, tiho, pa vendar tako močno in trdno, da sem ji dobesedno pil in jedel iz roke. Štefka je zmogla, predvsem pa znala – na podlagi svojih, s trdim delom prigaranih, zlata vrednih izkušenj – razodeti vse skrivnosti podajanja tako poezije kot tudi umetniške proze.

Vem, da boš zmogel

Znala pa je še nekaj, česar ne bom nikoli pozabil in za kar ji bom vedno neskončno hvaležen, namreč prebuditi v meni ljubezen do govorjene slovenske besede, spoštovanje do zakladnice slovenske ustvarjalnosti, ki nas v pisani besedi konstituira kot narod, v izgovorjeni pa udejanja vizije vseh, ki so znali v prečudovitih verzih zapisati tisto, kar nam je dandanašnji lastno (vsaj večini) – občutek, da obstajamo, da še vedno govorimo slovensko. In da znamo ljubiti. Tako, kot vsi drugi svetovni narodi. Četudi smo razkropljeni po vsem svetu.

Za enega od izpitov sem moral pripraviti (in potem tudi z njim nastopiti pred strogo komisijo) delo Prešernovega nagrajenca, koroškega književnika Florjana Lipuša Navodilo za kričanje. Pripoveduje o samotnih, trdoživih macesnih, ki mirno, ponosno in neomajno kljubujejo vsem viharjem in nevihtam, in obstojijo, vsem vremenskim in drugim katastrofam navkljub – čudovita metafora o nezlomljivosti zavednih Slovencev na avstrijskem Koroškem. Štefka je prišla k meni in mi rekla: »Roman, tole je čudovit tekst, a sila zahteven. Izbrala sem ga zate, ker vem, da boš ti to zmogel!«. Jaz pa sem se skoraj pokakal od strahu, ko sem ga prebral in ko mi je Štefka razodela, kako naj bi ga interpretiral. Kaj vse je takrat ona videla in zaznala v tistem, samo na videz kratkem in tudi samo na videz skromnem besedilu … Ni, da bi človek govoril.

Od šepeta do rjovenja

»Pomemben je vsak, čisto vsak soglasnik pa tudi vsak samoglasnik, vse, čisto vse mora zazveneti tako, da bo poslušalcu ostalo v neizbrisnem spominu, ne glede na to, ali boš šepetal ali pa boš dobesedno rjovel. Vse se mora popolnoma razumeti, čisto, jasno, nepopačeno,« mi je razlagala, »in rjovel boš, bolj ko se bova bližala koncu teksta, glasnejši boš, tako da se boš na koncu zlomil v svoji človeški majhnosti – a le na videz; v resnici pa boš konec, po vsem tem silnem rjovenju, povedal presunljivo tiho, zato pa nič manj strastno in predvsem – razločno, srhljivo stvarno, čisti, ponotranjeni, do skrajnosti prignani pianissimo!«

Tako me je počasi, strpno in ljubeče uvajala v skrivnosti naravnost fenomenalne Lipuševe metaforike, ki je bila (in je še!) nekaj resnično presunljivo vrhunskega. In potem sva delala, delala, delala. In še enkrat – delala. Vsak dan, kar naprej, nonstop in vseskozi. Pa sva se drla, pa sva šepetala, pa sva rjovela, pa sva se smejala in jokala. Ja, tudi jokala sva in sva potem prijokala do (skoraj) popolnega konca. To je bila ena izmed moji desetic na akademiji, na katero sem resnično ponosen.

Nisem se je zavedel, takrat, po izpitu, že takrat pa sem občutil neskončno hvaležnost do ženske, ki me je naučila povezati čustvo z razumom, razpoznati kontrolo tehničnega, obrtniškega znanja in vedenja v povezavi z neskaljeno, nedolžno čisto emocijo. Vse mi je dala, tistihdob, moja ljuba profesorica umetniške besede. Sebe in en ocean neprecenljivega znanja, katerega sem delno vede, delno pa seveda popolnoma nevede vsrkaval vase.

Štefanija, Bog ti daj zdravja. In en tihi hvala. Samo zate. Ker si takrat upala verjeti vame. Ker si bila, vsaj zame, kot mati.