Pametnjakoviči

Na splošno lahko intelektualce razdelimo na tri skupine: prvi so tisti z veliko znanja, ki ga uporabljajo, ko je treba. V njihovi bližini običajno čutimo veliko spoštovanje, morda celo občudovanje, redko pa se ob njih počutimo manjvredne, nesposobne ali celo neumne. Ne dajejo namreč občutka, da so nekaj več od nas.

Drži, lahko se zgodi, da bodo odgovorili na vprašanje o zadevi, na katero se drugi ne spoznajo, povedali nekaj malega o svojih dosežkih ali kaj podobnega. Toda tega ne bodo storili zato, ker bi se hoteli s svojo pametjo postavljati – njihova umirjena samozavest izvira iz občutka, da lahko to, kar vedo in znajo, koristi tudi drugim in družbi na splošno. Potem so tu takšni, ki imajo ves čas občutek, da se še niso naučili ali naredili dovolj, zato se ne želijo izpostavljati, tudi ko bi bilo to povsem upravičeno. Sčasoma bodo sicer našli prostor pod soncem, a večinoma zato, ker bodo njihove sposobnosti opazili drugi in jih povabili k sodelovanju, najverjetneje pa ne bodo dosegli takšnega uspeha kot prva in – na žalost – tretja skupina.

Zakaj na žalost? Ker so tretja skupina, grdo rečeno, pametnjakoviči. Ti so lahko resnično izobraženi, lahko jim je zgolj uspelo nabrati na kup neko bazo podatkov, iz katere zdaj črpajo, in mislijo, da je to to, lahko pa samo kompenzirajo pomanjkanje znanja in/ali inteligence. Kakor koli, skupno jim je to, da so zaradi nalepke intelektualca/-ke, ki so jo dobili od družbe ali pa so jo prilepili kar sami, neverjetno naduti.

Se spomnite gimnazije? Če spadate med bolj ambiciozne ljudi, ste takrat gotovo imeli svetle trenutke, ko se vam je zdelo zabavno, da profesorjem vpadate v besedo in opozarjate na stvari, ki jih veste bolje od preostalih sošolcev. Če vam je za šolo gladko dol viselo, pa se boste verjetno spomnili vsaj enega takega junaka v razredu – tistega, ki si je profesorja drznil celo popravljati ali opozoriti na knjigo, ki jo je prebral in v kateri je nekaj pisalo drugače od tega, kar se obravnava pri pouku. No, ampak govorimo o najstnikih pri osemnajstih letih, ki se jim zdi, da so zaužili vse znanje tega sveta – težava je v tem, da se nekateri te bolezni ne znebijo nikoli. Če se gibljete v bolj intelektualnih krogih, so vaše objave​ na facebooku, povezane z neko perečo tematiko, gotovo polne dolgih komentarjev, v katerem vsak vaš tretji socialni stik pojasnjuje svoj pogled na zadevo. To je zato, ker imate verjetno med prijatelji na facebooku kup pametnjakovičev. Da se ne bomo razumeli narobe – seveda ne trdim, da je vsak, ki ima svoje mnenje o določenem družbenem fenomenu ali problemu, pametnjakovič. Nasprotno, intelektualci na mestu se bodo v debato, pa četudi na spletu, vključili tako, da bodo z ustreznimi argumenti podali svoje mnenje, če bodo videli, da pogovor ne gre nikamor, pa se bodo kultivirano umaknili. Ampak ko so vsi izrazili svoje mnenje in izginili, so pod objavo še vedno ostali trije ljudje, ki se zdaj že precej vneto prepirajo (po možnosti uporabljajo tujke, ki jih, priznam, niti jaz ne razumem) – to so pametnjakoviči. In zlepa ne bodo odnehali.

Resnično se sprašujem, od kod izvira ta silna želja po tem, da bi nas družba potrdila kot pametne, lucidne, družbeno ozaveščene in še kaj. Znanje navsezadnje pridobivaš zase, ne pa za druge. In kratkotrajno zadoščenje, ki ga takšni ljudje dobijo, ko s svojim znanjem zatrejo drugega človeka, ko zbrani družbi poročajo o tem, kako izjemni poznavalci xy tematike so, kako vrhunski je scenarij, ki so ga pravkar napisali, in kako je njihov pogled na xy situacijo pravilen, vsi drugi pa napačni, se na dolgi rok res ne more obnesti. Sploh pa pozabljajo še na eno pomembno zadevo: da so ob vsem svojem znanju in inteligenci nekje na poti izgubili socialno inteligenco – če so jo sploh kdaj imeli. Kajti ko poslušam in berem ljudi te vrste (in prepričana sem, da nisem edina), mi postane popolnoma vseeno, kako pametni so in kaj vse so v življenju dosegli, želim si samo, da bi že enkrat – utihnili.