Če bi Milanu Petroviču leta 1976 kdo rekel, da bo po pol stoletja še vedno hodil po Tartinijevem trgu kot domačin, bi se verjetno samo nasmehnil. Takrat je prišel v Piran zaradi glasbe, za nekaj poletnih nastopov v legendarnih Treh papigah, Neptunu in še na terasi kakega drugega lokala. Načrt je bil preprost. Odigrati poletno sezono, pobrati instrumente in se vrniti v Maribor. A Piran je imel drugačne načrte.
Morda ga je ujel vonj soli. Morda burja. Morda sončni zahodi nad mandračem. Ali pa preprosto ljudje, ki znajo dobrega glasbenika hitro vzeti za svojega. Petdeset let pozneje je jasno, da Piran ni dobil le pevca. Dobil je svojega Milana. Mariborčana po rojstvu, Pirančana po srcu. Če bi iskali človeka, ki bi povezal štajersko trmo in primorsko sproščenost, bi težko našli boljšega.
Igra na ločitvah
Milan Petrovič je eden tistih glasbenikov, ki jih ni treba posebej predstavljati. Njegov glas spremlja slovensko zabavno glasbo že več kot šest desetletij. Bil je prvi glas legendarnih Koralov, pozneje je pel v skupinah New Comes, After Eight, Aquarius, Talismani in Virgo. Nastopal je na Slovenski popevki, Melodijah morja in sonca, Pop delavnici, koncertiral doma in v tujini, sodeloval z Miho Kraljem v obdobju, ko je elektronska glasba pri nas šele iskala svoje mesto. Medtem ko so številni glasbeniki prišli in odšli, je Milan ostal. Na odru in med ljudmi.
1983. JE POSTAL oneman band.
Leta 1983 je sprejel še eno pomembno odločitev. Postal je oneman band. Takrat so hotelske terase, diskoteke in poletni odri živeli z živo glasbo. Milan je igral skoraj povsod, na porokah, rojstnih dnevih, študentskih zabavah, dobrodelnih koncertih. Pa tudi na ločitvah. Da, tudi to se zgodi. »Če znaš ljudem polepšati poroko, jim lahko pomagaš preživeti tudi njen konec,« se pošali.
Njegov repertoar danes šteje okoli 1400 skladb. Občinstvo mu verjame, predvsem zato, ker se še danes na odru vede, kot da je koncert prvi. Posebno poglavje njegove spoštljivo dolge kariere pripada otrokom. Tisoči šolarjev se ga spominjajo iz šol v naravi, kolonij in letovanj. Marsikdo ga danes sreča na ulici in mu pove: »Ti si bil tisti, ki nam je otrokom v koloniji na morju pripravil prvi nepozabni pravi disko.« Nekoč so bili otroci, danes pa tam pod odrom v kolonijah Milan zabava njihove otroke. Takšne kariere ni mogoče meriti s številom prodanih plošč. Ampak s spomini.
Za mucke hotel
Če bi vprašali Pirančane, po čem najbolj poznajo Milana Petroviča, marsikdo ne bi najprej omenil glasbe. Rekel bi: Po mačkah. In imel bi prav. Že vrsto let vsak dan namreč skrbi za prostoživeče mačke med Piranom in Portorožem. Hrani jih, vozi k veterinarju, pomaga pri sterilizacijah, zbira sredstva za zdravljenje, s prijateljem Slavkom Franco jim je na Bernardinu postavil celo znameniti Stray Cat Hostel. To je mali mačji hotel.
Julija 1976 je prišel v Piran in s skupino Virgo igral v Neptunovem hramu in Treh papigah. FOTO: Roberto D'Ans
Že pol stoletja z glasbo in pisanjem knjig dokazuje, da lahko srce govori s štajerskim naglasom in utripa po primorsko. FOTO: Janez Mužič
Rock ni vprašanje rojstnega lista, ampak energije. FOTO: Osebni arhiv
Njegova ljubezen do živali ni nikoli iskala pozornosti. Preprosto je postala del njegovega vsakdana. Zato ga ljudje spoštujejo tudi takrat, ko ne stoji na odru. V njegovih letih bi marsikdo užival zasluženi pokoj, a Milan ga očitno še ni srečal. Še vedno nastopa, piše pesmi, izdaja knjige. Še vedno pripravlja nove projekte. In če je treba, na koncertu naredi še kakšnih deset sklec, da mlajšim pokaže, da rock ni vprašanje rojstnega lista, ampak energije.
Petdeset let v enem mestu ni malo. To je dovolj časa, da postaneš del njegove zgodovine. In dovolj, da mesto postane del tebe. Ko Milan danes hodi ali se še raje počasi vozi s kolesom po piranskih ulicah do brezdomnih muc na Bernardinu, ga ljudje pozdravljajo kot svojega. Ne zato ker je znani rocker, ampak zato, ker ga srečujejo na koncertih, ob morju, med mačkami, na prireditvah in med prijatelji, s katerimi si rad vzame čas za pozni dopoldanski kapučino.
Piran je pred pol stoletja izbral zelo dobrega človeka.
Pravijo, da človek ne izbira vedno kraja, kjer bo ostal. Včasih kraj izbere njega. In če je soditi po zadnjih petdesetih letih, je Piran pred pol stoletja izbral zelo dobro.
