Po očetovskem dopustu nazaj na RTV: Nejc Krevs ekskluzivno o svoji novi vlogi (FOTO)

Televizijski voditelj in novinar na RTV Slovenija Nejc Krevs se je po nekajtedenskem porodniškem dopustu vrnil pred kamere z novimi življenjskimi izkušnjami. Nedavno sta s soprogo Ano Zelko Krevs, sicer članico SD, postala starša mali Erin. »Rojstvo hčerke je bil zame eden najlepših in hkrati najnapornejših trenutkov v mojem življenju,« pravi ob vrnitvi v televizijski studio. 

Predlani ste se poročili, nedavno pa ste se z očetovskega dopusta vrnili na male zaslone. Kako bi opisali izkušnjo očetovskega dopusta in koliko časa ste bili odsotni?

Bil sem odsoten skoraj ves julij. Bil je to eden najlepših in tudi najnapornejših trenutkov v mojem življenju. Polno podpore in očetovske zbranosti ni potrebovala le naša mala Erin, temveč tudi soproga Ana. Hitro sem se vrgel v dnevna opravila – od preskrbe s plenicami in higienskimi pripomočki do sestavljanja otroške posteljice.

Moja rutina je bila jutranji tek do pekarne, zvečer pa sem odnašal smeti in na hitro opravil z vsemi telefoni. (smeh) Veliko sem se naučil in spoznal, da lahko pero za kratek čas zamenjam s pestovanjem.

Poročni dan Nejca in Ane. FOTO: Aleks Kus

Kako bi ocenili sistem starševskega dopusta v Sloveniji, je po vašem mnenju dovolj dobro urejen?

Upam si reči, da imamo gotovo enega boljših v Evropi. Vesel sem, da trend gre v smer enakopravnega starševstva in da tudi moški opravimo več v okviru svojih zmožnosti. Ko v praksi občutiš danosti socialne države, še bolj ceniš njene temelje in ugotoviš, da vendarle ni vse narobe v naši ljubi Sloveniji.

Ste med očetovskim dopustom uspeli vsaj bežno spremljati aktualno dogajanje v Sloveniji in po svetu ali ste se popolnoma odklopili?

Radovednost je moja poklicna deformacija. Čeprav se nikoli ne morem povsem odklopiti, moram priznati, da mi je tokrat vsaj delno uspelo.

Je vaša prvorojenka že spremenila vaš pogled na delo, vsakdan ali celo novinarstvo?

Spremenila ga je zagotovo v tem, da se manj obremenjujem s samim seboj, saj je zdaj ob meni še eno življenje, ki je pomembnejše in dragocenejše. Srce mi je dvojno ukradeno.

To ne pomeni, da spreminjam etiko dela – ta bo vedno na najvišjih obratih – bolj gre za to, da zdaj ne nosim več domov polne glave. Delo skušam pustiti v delovnem okolju, zato da se lahko posvetim družini. Nihče nima časovnega stroja, da bi vrnil zamujene trenutke. Čas je dragocen in vrednejši od zlata.

Nejc Krevs in Marcos Tavares. FOTO: Leticia Tavares Edited With Google Ai

Nedavno je izšla vaša knjiga Rojstvo lepega. To ni vaša prva knjiga. Obstaja med knjigami kakšna rdeča nit?

Obe knjigi imata močno osebno noto in preizpraševalno težo. Morda je bil prvenec Besedna artilerija (2021) nekoliko bolj filozofsko obarvan, v njem se je čutilo tudi več družbene kritike, v novi knjigi Rojstvo lepega (2025) pa dajem prednost življenjskemu izkustvu – od vsakodnevnih digresij, osebnih in profesionalnih izzivov do ljubezenskih izpovedi, potopisov in geopolitičnih razmišljanj.

Naslov in izid knjige Rojstvo lepega lepo sovpada z rojstvom vaše hčerke. Naključno ali ne?

Ne verjamem v naključja. Bila je premišljena izbira, saj je knjiga poklon moji hčeri, ki jo bo najbrž prijela v roke med najstniškim zorenjem hormonov. Morda se bo v kakšni zgodbi prepoznala; knjiga je namreč zbirka kolumn, zato jo lahko odpreš in začneš brati kjer koli želiš.

V njej sem zapisal, da smo doma tam, kjer se naša duša udomači – in včasih ji to uspe večkrat. Rojstvo je simbol upanja in začetka, lepota pa ni le nekaj abstraktnega, temveč usidran izraz človekovih čustev.

Dolga leta ste spremljali dogajanje z Bližnjega vzhoda. Kako danes gledate na to regijo?

Še vedno podrobno spremljam razmere, sem stalno v stikih. Dve leti minevata od konsistentnega prelivanja krvi med Hamasom in Izraelom. Vojna me je močno prizadela, saj se konflikt nikoli ne rešuje z orožjem, temveč za pogajalsko mizo.

Čeprav naivno, morda utopično, še vedno verjamem v rešitev dveh držav. Gre za dva semitska naroda, ki morata zaživeti v miru. Izrael si zasluži mir, trpljenje Palestincev pa se mora končati. To je pomembno za celotno bližnjevzhodno regijo.

Nejc je nedavno izdal novo knjigo Rojstvo lepega. Njen izid pa je sovpadal z rojstvom prvorojenke. FOTO: Peter Smole

Na RTV Slovenija ste že eno desetletje. Kako danes doživljate delovno okolje v primerjavi s preteklimi leti?

Delovno okolje se spreminja, manevrski prostor ustvarjalnosti se krči. Kljub temu sem prepričan, da bo nacionalka spet nekoč medijska avtoriteta, ki ne bo pozabila na svoje poslanstvo. Mednje sodi ohranjanje najvišjega standarda kulture govora, kakovostno novinarsko mentorstvo in večja sinergija med televizijo, radijskim sprejemnikom in multimedijskim centrom.

Lani ste po spremembah na RTV zamenjali voditeljski termin. Kako ste to spremembo doživeli?

Zdaj, ko več vsebin pripravljam za Jutranja poročila, pijem kavo prej, večerjam pa že pozno popoldne. (smeh) Spremembe so vedno izziv, saj se moraš iz ustaljenih tirnic prilagoditi na nov sistem. Vendar sem profesionalec, ki z adaptacijo na novo (v resnici staro) okolje nima težav.

Zelo malo je zadev, ki jih na RTV-ju nisem počel – od voditeljstva TV-oddaj, urednikovanja, novinarstva do ustvarjanja dokumentarnega filma in radijskih prispevkov. Nimam težav z egom, zato rad povem, da tudi kuham kavo, nosim snemalno opremo, snemam izjave drugim novinarjem in pripravljam arhivski material. Na koncu ti sodijo tisti, ki ti znajo povedati, kako si nekoč ravnal z ljudmi.

In ko stopite iz studia, vas doma zdaj čaka še nova, najlepša vloga …

Zagotovo. Prioritete so se spremenile. In prav je tako. Nekaj bi bilo hudo narobe, če bi razmišljal drugače. Hkrati se v meni prebuja radost, ko pridem domov po zahtevnem službenem dnevu in se ozrem v majhne oči, ki rastejo na sadovih ljubezni.