Ko se najboljša tekmovalna plezalka na svetu odpravi v svoj prvi večraztežajni podvig, je dolga umetna smer prava izbira. Če je ta tudi najdaljša na svetu in vodi na najvišji dimnik v Evropi, toliko bolje!
Janja Garnbret in
Domen Škofic sta v Trbovljah preplezala 360 metrov dolgo smer, ki sta jo ustvarila
Katja Vidmar in
Simon Margon, oba mednarodna postavljavca tekmovalnih smeri na najvišji ravni. »Je bil kar izziv. Vsak dan ustvarjanja smeri smo naleteli na kakšno novo težavo, presenečenje ali olajšanje. Nihče od nas še nikoli ni počel česa podobnega, zato smo se učili tudi na napakah in reči sproti optimizirali,« razlagata Katja in Simon, ki sta jima pri postavljanju pomagala še
Stanko Gruden in
Aleš Stražar. Smer je bila težka, zanimiva, dinamična, s kar nekaj skoki in delikatnimi gibi. Najlažji raztežaj je nosil oceno 7b, kar šest od trinajstih raztežajev pa je bilo osme stopnje po francoski lestvici. Najtežji je bil deseti po vrsti, začel se je 257 metrov nad tlemi in nosil oceno 8b+. Janja in Domen sta ta izziv sprejela samozavestno, kot se za vrhunska športnika spodobi, čeprav Janja še nikoli ni plezala večraztežajne smeri, Domen pa je pred desetimi leti preplezal eno.
Posebne priprave
A tudi za njiju se podvig ni začel ob vznožju dimnika, na dan vzpona, temveč že veliko prej. Ker s plezanjem večraztežajnih smeri še nista imela veliko izkušenj, Janja celo nič, sta morala pred podvigom nadgraditi svoje znanje vrvnih tehnik, od katerih je odvisna varnost v steni. V roke ju je vzel vrhunski alpinist in mednarodni gorski vodnik
Aleš Česen.
»Ljudje mislijo, da športni plezalci, sploh vrhunski, popolnoma obvladajo delo z vrvmi, in to je za večino kar res, dokler gre za enoraztežajne smeri. Ko pa se pleza v večraztežajnih, je treba znati veliko več, in če se le da, je fino imeti nekaj izkušenj. Vrvi, vponke, zanke in varovala so tam za primer padca, ko pa gre kaj še bolj narobe, jih uporabiš tudi za bolj zapleteno reševanje situacije, česar v enoraztežajnih smereh ni. Pripraviti sem ju želel na različne možne scenarije, ker sta morala v steni dimnika za svojo varnost skrbeti povsem sama, za napake pa na takih podvigih ni prostora,« pravi Česen. Pod betonskega orjaka sta Janja in Domen stopila oborožena z vso svojo plezalsko odličnostjo in novoosvojenim znanjem vrvne tehnike. Po nekaj padcih je bilo jasno, da prvi poskus ne bo uspešen, saj raztežajev, v katerih sta padla, nista ponavljala. Pomembno pa je bilo, da prideta do vrha in tako smer dovolj dobro spoznata, da jo bosta v naslednjem poskusu premagala. Iz smeri sta izstopila 11 ur in pol po tem, ko sta se odlepila od tal.
Uspelo jima je v drugem poskusu
Čez nekaj dni je bilo vreme ravno pravšnje, Janja in Domen pa sta se pripravila bolje kot prvič. »Da sem smer že poznala, je bilo seveda dobro, a hkrati sem vedela, kaj me čaka in kje je težko, tako da me je skrbelo, ali bom imela za vsa težka mesta dovolj energije,« se spominja Janja. Naposled sta smer le premagala, potrebovala sta sedem ur in pol. »Mislim, da se je odvalil kamen od srca nama pa tudi celotni ekipi, ki je projekt pripravila. Šele ko sem bil na tleh in še posebno potem, ko sem stvar prespal, sem se zavedel, kako nor podvig je bil to. Tako z najine strani kot s strani vseh, ki so sodelovali. Od postavljavcev smeri do organizatorjev, fotografov in ogromne snemalne ekipe, ki je poskrbela, da nič ne bo pozabljeno. Niti slučajno si nisem mislil, da bom kdaj del takega projekta,« je priznal Domen.
»To je bil najbolj frajerski projekt, kar sem se jih kdaj lotila. Najprej sem bila malo v skrbeh, saj nikoli nisem plezala večraztežajnih smeri, tako dolge umetne smeri pa ni plezal še nihče. Poleg tega sva plezala na dimnik, najvišji v Evropi, orjaško betonsko iglo. A ko zdaj pogledam nazaj, mi niti malo ni žal, da sem bila del te zgodbe. Res sem hvaležna vsem, ki so se potrudili, da sva se z Domnom tega lahko lotila!« je o neverjetni izkušnji povedala naša najboljša plezalka.
