Priznani dirigent Daniele Gatti pred nastopom v Ljubljani: »Najbolj nepozabni trenutki nastanejo, ko glasbi pustimo svobodo«

Ko se poletje počasi preveša v svoj sklep, tudi 74. Ljubljana Festival vstopa v svojo veliko končnico. V ponedeljek, 7. septembra, ob 20. uri bo ponudil svoje predzadnje dejanje: v Cankarjev dom prihajata slovita Državna kapela iz Dresdna in njen glasbeni vodja, italijanski dirigent Daniele Gatti. Orkester, ustanovljen že leta 1548, je v skoraj petih stoletjih svoje zgodovine povezal številna velika imena evropske glasbene tradicije, od Heinricha Schütza in Carla Marie von Webra do Richarda Wagnerja in Richarda Straussa. Tokrat bo njegova izjemna zvočna tradicija zazvenela v Mahlerjevi Šesti simfoniji, delu, ki z gosto orkestrsko govorico, grotesknimi preobrati in slovitimi udarci kladiva vodi v eno najbolj neizprosnih vizij človeške usode.

Državna kapela iz Dresdna ima za seboj skoraj pet stoletij zgodovine, vi pa ste njen glasbeni vodja od leta 2024. Ko stopite pred orkester s tako dolgim spominom, ga verjetno ne morete preprosto obravnavati, kot da začenjate na novo. Ali vam takšna zgodovina daje več svobode ali več odgovornosti? In ali ste se morali najprej vi naučiti poslušati orkester, preden je lahko on zares začel poslušati vas?

Pri tem ne gre toliko za vprašanje zgodovine kot za vprašanje, kako lahko takšen orkester igra za občinstvo. Ko govorimo o dediščini orkestra, njegovem zvoku in o tem, kar imenujemo njegov »zvočni DNK«, moramo vedeti, da je tudi to zelo subjektivno. Vsak človek ima svoj način poslušanja. Jaz imam svoj način, drugi svojega. Podobno je pri barvah – modra, rdeča ali zelena za vse niso enake. Meni se lahko neka rdeča zdi bolj intenzivna kot vam. Enako je z zvokom. Seveda govorimo o DNK nekega orkestra, toda pomembno je tudi, kako izrazno lahko orkester igra in kako izrazno se lahko obrne k občinstvu. Če se vrnem k vašemu vprašanju: čutim oboje. Čutim odgovornost, ker imam pred seboj instrument z izjemno zgodovino in prefinjenim zvokom. Toda odgovornost imajo tudi glasbeniki, saj prav oni skozi leta ohranjajo in nadaljujejo to dediščino. Po drugi strani pa čutim tudi svobodo. Ko imate pred seboj glasbenike tako visoke ravni, so pripravljeni odpreti se novim pogledom ter sprejeti nove interpretacije in nove ideje. To je velika prednost.

Med vami in glasbo obstaja tudi zelo osebna povezava. Prvo delo, ki ste ga kot še nerojeni otrok »slišali«, je bila Beethovnova Pastoralna simfonija, ki jo je vaša mama med nosečnostjo pogosto poslušala. Vaš prvi glasbeni spomin je torej starejši od vašega zavestnega spomina. Ali mislite, da lahko glasba ostane v nas, še preden smo jo sposobni razumeti? In ali so morda nekatere naše najgloblje glasbene izbire že oblikovane v otroku, ki smo nekoč bili?

Rodil sem se v družini, v kateri sta moja starša poslušala tako klasično kot operno glasbo, zato sem odraščal v takšnem okolju. Toda kot deček sem poslušal tudi lahkotnejšo glasbo, tako kot vsi mladi. Spomnim se, da sem pri desetih ali dvanajstih letih poslušal marsikaj. Pozneje sem se, ko sem začel študirati glasbo, vse bolj poglabljal v klasično glasbo. Vedno sem jo imel rad, tudi kot otrok, vendar je takrat še nisem razumel. Razumevanje glasbenega dela ima različne pomene. Občinstvo ga lahko razume tako, da ga začuti na lastni koži. Profesionalni glasbenik pa ga razume tudi zato, ker ga je študiral – pozna njegovo obliko, harmonijo in vse elemente, ki so potrebni za nastanek glasbenega dela. Prav zato je glasba tako posebna umetnost. Ni nikoli fiksna, vedno lebdi. Ko ste mlajši, vas lahko popolnoma prevzame določen odlomek ali trenutek, ki vam je zelo pomemben, medtem ko so vam drugi deli morda manj pomembni. Sčasoma se naš odnos do glasbe spreminja. Ko postanete profesionalec, pa dobite tudi določeno odgovornost in dolžnost. Ste vezni člen med orkestrom oziroma instrumentom, ki ga igrate, in občinstvom. Vaša naloga je, da idejo skladatelja prenesete do poslušalca.

Državna kapela iz Dresdna velja za enega najuglednejših evropskih orkestrov. FOTO: Oliver Killig

V Ljubljano prihajate z Mahlerjevo Šesto simfonijo, delom, ki je skoraj paradoks. Mahler jo je napisal v razmeroma srečnem obdobju svojega življenja, vendar je postala ena njegovih najtemnejših in najbolj neizprosnih stvaritev. Kaj vas danes v tej simfoniji močneje nagovarja – njena temačnost ali dejstvo, da je tudi znotraj te teme mogoče najti lepoto in red? In ali mora glasba človeka včasih soočiti s temo, da bi ga lahko zares potolažila?

To je temna simfonija. Gre za temačni, skoraj črni marš. Ni vojaški marš v dobesednem pomenu, vendar je že od prvega stavka jasno, da gre za potovanje skozi usodo – proti najtemnejši možni usodi. Verjetno je to Mahlerjeva najbolj avtobiografska simfonija. V prvem stavku je naslikan njegov portret, v drugem pa je tudi nekaj otroške naivnosti, ki jo občutimo v njegovem svetu. Toda kot celota je to eno najbolj pesimističnih glasbenih del, kar jih je bilo kdaj napisanih – ne le pri Mahlerju. Mahler običajno napiše simfonijo, katere finale je veličasten, preplavljajoč, zmagoslaven. Pomislimo na njegovo Peto ali Sedmo simfonijo, pa tudi na Prvo. Tukaj pa je finale katastrofalen. Na koncu ni niti enega samega trenutka, ko bi lahko rekli: zdaj prihaja sprostitev, zdaj se bo tema umaknila. Tema vas obdaja do konca. In ko se simfonija konča, ostane pesimizem.

Po toliko desetletjih v glasbi se je verjetno spremenil tudi vaš pogled na popolnost. Morda največji koncert ni nujno tisti, na katerem je vse brezhibno, temveč tisti, v katerem se zgodi nekaj nepričakovanega in globoko človeškega. Kaj danes iščete, ko stopite na oder – popolnost, ki je morda nedosegljiva, ali trenutek, ko glasba postane nekaj več od dirigenta, glasbenikov in celo samega skladatelja, nekaj, česar nihče več ne more popolnoma nadzorovati?

Razlika med profesionalcem in amaterjem je prav v tem: profesionalec si prizadeva za popolnost. Poskušamo jo doseči, ker lahko skozi popolnost sporočilo glasbe pride do poslušalca jasneje. Toda seveda obstajajo trenutki, ki jih ne moremo nadzorovati. Po mojem mnenju se takšni trenutki zgodijo prav na koncertu. Če med dirigentom in orkestrom obstaja določena svoboda, lahko nekaterim trenutkom pustite, da zaživijo svoje življenje. In prav ti trenutki lahko postanejo nepozabni. Obstajajo stvari, ki jih preprosto ne morete pripraviti na vajah. Ko vadite z orkestrom, obstajajo odlomki, za katere veste, da bodo jasni in da bodo na koncertu zazveneli tako, kot ste si zamislili. Toda kemija med dirigentom in orkestrom je med koncertom veliko bolj intenzivna in občutljiva. Na vajah zato pripravim približno 90 odstotkov, preostalih deset odstotkov svobode pustim koncertu. In nekateri najbolj nepozabni trenutki nastanejo prav zaradi tega.