Psihoanalitik Roman Vodeb o Potrču, Wernerju, Ribičevi in podobnih: Veliki strahopetci so

V času koronavirusa ter številnih ukrepov vlade za zajezitev bolezni covid 19 se je pojavilo kar nekaj znanih slovenskih oseb, ki z objavami na družbenih omrežjih majejo vero v ukrepe in večinoma poskušajo prikazati, da to ni tako huda bolezen in da je vse skupaj neke vrste zarota.

Psihoanalitik Roman Vodeb se je zato poglobil v vprašanje, zakaj mnogi ljudje »raje« ali pa vsaj »prej« verjamejo tako imenovanim vplivnežem kot uradni stroki – na primer Alojzu Ihanu ali Gorazdu Pretnarju oziroma Bojani Beović, Milanu Kreku in celotnemu Nijz oziroma uradni medicinski stroki.

Takole pravi: »Že spomladi sem moral (spet) obuditi določena psihoanalitična znanja, s katerimi sem razložil etiologije teorije zarote. Tokrat pa se moram osredotočiti še na to čudno paradigmo, ko laiki »raje« poslušajo narcistične influencerje in mnoge (shizotipsko-histrionične) »guruje«, ki tvezijo takšne neumnosti, da glava peče. Ampak, v resnici ne gre za to, da »raje« poslušajo dotične influencerje, pač pa jih v to na nek način prisili njihovo nezavedno. Namreč, tudi same influencerje v bistvu nekaj nezavednega sili v to, da sami pri sebi skujejo t. r. odrešilne interpretacije vezane na COVID19 in celoten kontekst kovid-krize. To, da uberejo tako t. r. tolažilno interpretacijo, kot jo ima – tako jaz vidim ves ta zagatni kontekst – v nezavednem nek globlji/tihi (nezavedni) vzrok. Rekel bi – in ta teza je povsem legitimna, po svoje pa vendarle nedokazljiva – da s takšno tolažilno interpretacijo – v smislu: saj ni tako hudo, kot nam stroka govori oz. nas zavaja – dejansko, sami sebi, priskrbijo neko (zracionalizirano) tolažbo. S takšno tolažilno interpretacijo se – sami sebe – v bistvu pomirijo in si na ta način oddahnejo. V bistvu v tej svoji stiski, torej prestrašenosti, sami sebi (zracionalizirano) lažejo, si prikrojijo resnico, ki jim je (nezavedno) všeč – in to na pobudo oz. pritisk svoje nezavedne stiske, prestrašenosti. Pri falično-prepotentnih moških (à la mišičnjak Marko Potrč ali samozavestni Werner) bi lahko govorili celo o klasičnem, simbolno oživljenem, kastracijskem strahu. Svoj strah ne ta način v bistvu prelisičijo in same sebe – seveda nezavedno in obrambno – bodrijo. Nezavedno si (obrambno) lažejo (beri: zanikajo oz. utajijo resnico) samo zato, da lahko v tem strahu in stiski, preživijo. Resnico, ki jo eklatantno servirajo strokovnjaki (medicinci) oz. mediji (in vlada) zatajijo oz. utajijo, ker je resnica zanje preveč mučna in neznosna. S preusmerjanje pozornosti na lažno upanje, na ta način sami sebe prelisičijo. V resnici pa so eni veliki strahopetci, ki niso vajeni sebi priznati, da se nečesa bojijo, da so kastracijsko ogroženi. Po svoje – oz. v resnici – gre za nezavedni beg pred lastnim strahom, pred stisko, ki jo nosi s seboj COVID19 in celotna korona-kriza. Njihova odrešilno verzija videnja krize – njihov subjektivne »resnice«, ki jim jo diktira njihovo nezavedno – je pač manj boleča, bolj prijetna kot kruta realnost, ki nam jo podajajo priznani, torej šolani strokovnjaki, uradna medicina. In na tak način razmišljajo tako znani influencerji, à la neustrašni mišičnjak Marko Potrč in samozavestni Werner, kot tudi tisti preplašeni stezosledci, ki takšnim influencerjem verjamejo in hkrati (posledično) zanikajo eklatantno resnico o nevarnosti COVID19 ...«

​