Rahlo načeti direktor
 z utežmi pod posteljo

Ko pridem do Inštituta RS za rehabilitacijo, povprašam receptorja, kje lahko najdem Krog rahlo načetih. Ko mu razložim, da gre za Mitjo Rotovnika in njegovo družbo, mi začudeno odvrne: »Oni pa res niso načeti, nasprotno, vsi so dobro ohranjeni!« Ko najdem rahlo načete, jih seveda najprej vprašam, zakaj so si izbrali to lokacijo. Mitja, 68-letni direktor najpomembnejšega slovenskega kulturnega hrama, se pošali: »Kje drugje pa bi rahlo načeta druščina preživela 30 let, če ne v hiši, ki skrbi za zdravje in dobro kondicijo ljudi.« V januarju so praznovali 30 let odbojke in druženja.

Znani odbojkarji se dobijo ob sredah

Tokrat že 1260. sredo, kot je v navadi, so se dobili ob 19. uri. Na mizah zagledam različne priboljške, s čimer se okrepčajo, preden se podajo na igrišče. Krog rahlo načetih je vsekakor izvirna rekreacijska metoda znanih Slovencev. Poleg Mitje je v ekipi še nekaj zvenečih imen, na primer novinar in urednik Mitja Meršol, direktor podjetja Kompas Holidays Janez Pergar, direktor Stomatološke klinike Uroš Skalerič, nekdanji predsednik državnega zbora in direktor Avtocommercea Herman Rigelnik, karikaturist Bine Rogelj, nekdanji izvršni direktor Petrola Franci Perčič in nekdanji direktor RTV Slovenija Aleks Štakul. Ob teh razigranih fantih mi še vedno ni jasno, zakaj Krog rahlo načetih. »Ime nam je izbrala že pred 30 leti ena od zdravnic, ki smo jo, medtem ko so v ambulantah ocenjevali naše zdravstveno stanje, povprašali, kako izgledamo. Kot iz topa je odvrnila: ‘No, ja, vsi ste že rahlo načeti.‘ Že naslednji teden smo si nadeli to ime. Namesto klub pa smo rekli, da bomo krog. Prijateljev. Pisatelj Ihan prav zdaj v Delu piše, da nam biološka ura odbije že pri 35 letih. Bolj ko se staramo, bolj smo načeti,« obrazloži Mitja.

Predigra za ogrevanje

Odbojka ni bila izbrana naključno. »Starejši ko si, bolj ustrezna je prav odbojka, ki je glede fizičnih poškodb dokaj nenevarna. Imeli smo tudi srečo, da se nam je pridružil eden takrat najboljših slovenskih odbojkarjev, Josip Košuta, ki je sprejel vlogo našega trenerja.« Najprej se rahlo načeti odpravijo na predigro, kot imenujejo ogrevanje in ki traja pol ure. Mitja opozori, da »če nisi ogret, rado kaj poči«. Zato se tudi jaz z živahneži ogrejem in medtem mi Mitja zaupa, da se ukvarja tudi z drugimi športi: »Tečem po Rožniku in izkoristim vsako priložnost, da plavam. Pod posteljo pa imam uteži.«

Opozarja, da bi jih pri prenovi kulturnega hrama radi zatoklli

Zelo se veseli prenove Cankarjevega doma. »Bila je nujno potrebna in smo žalostni, ker peščica arhitektov ne razume, da notranjost Cankarjevega doma ne more postati muzej slavnega arhitekta, da mora živeti in se tudi prostorsko in tehnološko razvijati s potrebami kulturne in kongresne dejavnosti. Prav neverjetno je, kako bi nas s prepovedjo, da v notranjosti ne smemo nič spremeniti, radi zatolkli in potisnili v žrelo vedno hujše konkurence. Pri tem pa pozabljajo tudi na to, da daje Cankarjev dom kruh 165 družinam, tisoč umetnikom in tudi študentom, ki nam pomagajo.«

Številni kritiki priznavajo, da zna z denarjem v Cankarjevem domu. Tudi zasebno. »Nikoli nisem imel težav z denarjem, ker sem vedno živel v skladu z možnostmi. Ne boste verjeli, a je res, nikoli nisem posegel v limit bančne kartice.«

Po sladici v bazen

Ko se dodobra ogrejemo s podajanjem žoge, začnemo zares, in že takoj opazim, da niso prav nič načeti! V bistvu so v zelo dobri kondiciji, saj smo odigrali štiri nize. Ob koncu priznajo, da se radi tudi sprejo. Vendar Mitja ob primerjavi z zadnjim evropskim prvenstvom kaj kmalu ugotovi: »Mi smo perle proti reprezentancam!« Prave perle pa zadnja leta prihajajo v Cankarjev dom. Mitja ponosno odgovarja: »Med projekti, ki mi bodo ostali v lepem spominu, je teden dni Luciana Pavarottija, zgodba o tem, kako smo pridobili Carlosa Kleiberja, da je dirigiral, pa uprizoritve Kralja Leara na Gallusovem odru v izvedbi SNG Drama, opere Renske nimfe z ljubljansko opero, prva velika gledališka predstava Krst pod Triglavom, režiserja Dragana Živadinova in takrat mladega benda Laibach, vseh velikih dirigentskih in solističnih imen ter simfoničnih orkestrov itd.« Priznava pa, da je najtežje v Ljubljano pripeljati berlinske filharmonike, ki jih zato pač še ni bilo. »Celo newyorške smo dobili, z Berlinčani pa je križ.«

Ob koncu, ko sem si skupaj z načetimi za nagrado privoščila sladico, se pogovoriva o kulturni ponudbi v Ljubljani in ugotoviva, da močno presega povpraševanje po njej. »To pa je že začetek zgodbe za novi pogovor o pomanjkljivostih družinske in šolske kulturne vzgoje, o vplivih recesije na duhovno percepcijo potencialnih obiskovalcev, o sindikatih, ki jih vse manj zanima kulturno življenje delavcev, in še bi lahko našteval,« kritično sklene Mitja Rotovnik in se odpravi – tako kot vsako sredo po odbojki – s svojimi rahlo načetimi prijatelji še v bazen.