
Galerija

Na Valu 202 se po arhivskih napovedih in v senci programskih sprememb RTV Slovenija izrisuje konec ene najbolj prepoznavnih satiričnih rubrik. Zapisi iz močvirja, ki jih je dolga leta ustvarjal Marko Radmilovič, so veljali za ostro in duhovito prikazovanje družbenih zdrsov. Arhiv RTV rubriko opisuje kot gloso, »začinjeno s prefinjenim smislom za humor«.

Zato zadnje Radmilovičeve besede zvenijo še toliko močneje. Ne kot navaden zaključek oddaje, temveč kot miren, skoraj grenak poklon času, ko je bilo mogoče iz močvirja opazovati Slovenijo in jo secirati z ironijo. Takole je sklenil zadnji zapis: »S tem drobnim navodilom pa tudi končujemo skromno serijo Zapisov iz močvirja. Teh nekaj desetletij pisanja je nič v primeru z večnostjo vesolja, v katerega obstoju smo našli tudi razlog za ukinitev serije. Namreč – vse, kar se začne, se tudi konča. In potem še udarec, ki zareže globlje od šale: »In seveda … Zdi se, da sedeti v močvirju in razmišljati, počasi ne bo več dovolj. Treba bo kaj tudi storiti.«
To ni bil le konec še ene rubrike. To je bil trenutek, ko je Radmilovič svoj značilni humor obrnil v skoraj boleče jasno misel. Zapisi iz močvirja niso bili le radijska navada. Bili so prostor, kjer je satira z nekaj stavki povedala več kot dolge razprave. Tam je vsakdanja slovenska posebnost postala simptom širše družbe, droben dogodek pa ogledalo časa. Rubrika je bila prav zato med poslušalci tako priljubljena. Ni kričala. Ni moralizirala. Zbadala je natančno, elegantno in brez odvečnega hrupa. Prav v tem je bila njena moč. Ko je Marko Radmilovič iz »močvirja« opazoval državo, ni šlo le za humor. Šlo je za prepoznavanje tistega, kar vsi vidimo, a redko kdo pove tako neposredno.