Žal mi je, da nisem mogel Mariki pokazati več tiste prave Afrike; morda bi naju to bolj zbližalo. Ali pa skozi nove kolovoze in brezpotja, prah, vročino in noči v šotoru le še bolj in dokončno odtujilo, kdo ve. A potovanje je vedno in v precejšnji meri tudi izguba časa – sploh krajše potovanje. Od petnajstih skupnih dni je Marika tri preživela v zraku in na letališčih, dva v Nairobiju v čakanju na motor, štiri v dolgočasni vožnji po asfaltnih cestah in dva pri naši Vesni, ko sem urejal in pošiljal svoje prve zapiske. Ostali so torej le štirje dnevi Afrike: dva v prijaznem razkošju pri naši Masajki Barbari, dva zares v gmajni. Noč pri Masajih in dan pri Hadzabe Bušmanih.
Malce vseeno zastrupljena z Afriko?
Marika se ni pritoževala, vse ji je bilo novo in zanimivo, tiste modre oči so včasih postale res prav neverjetno velike. Jaz pa sem vedel, kako je to komaj uvod in nujno razmetavanje časa, del vsakega potovanja. Prava Afrika se šele začenja.
A žal brez naše lepote. Ob slovesu pa je rekla, da se bo še vrnila, da jo je celina pritegnila. Mogoče pa dekle niti ne ve, da sem jo vsemu navkljub malo le zastrupil.
Na lovu z Bušmani
Z nočjo pri Bušmanih, recimo. Južno od slavnega kraterja Ngorongoro, kamor se turistične množice zgrinjajo po gladki asfaltni cesti, leži jezero Eyasa. Petdeset kilometrov razbitega makadama, lukenj in peščenih pasti vodi do njega in vas Mangola je le planjava po pesku nametanih razmajanih kolib. A Hadzabe živijo še naprej, v trnikavi gmajni, ki se širi proti jugu. V uborni restavraciji – pečena koza in zeljnata solata s čebulo – najdeva Edvarda; turisti pogosto prihajajo v vas in hočejo med Bušmane, lahko nas pelje med njih. Po dolgem barantanju se dogovorimo za petdeset dolarjev: pol njemu, pol pustimo Hadzabam, da lahko prespimo med njimi, zjutraj pa nas vzamejo s sabo na lov. A Edvard ne pomni, da bi že kdo prespal v gmajni, v Mangoli imajo za turiste vendar hotel in nekaj kampov!
V deževni dobi kar v jame
S svojim malim kitajskim motorjem nama kaže pot po stezah še globlje v trnikavo razmetanost; spušča se večer, ko prispemo. Nekaj deset ljudi poseda okoli ognjev na čistinah med grmovjem, v ločenih skupinah moških, žensk in otrok. A nikjer nobene hiše, kolibe, celo zasilnega zavetja iz trav ne, kot si jih delajo Bušmani v Kalahariju, njihovi daljni sorodniki.
»Verjamejo, da bi zboleli in umrli, če bi živeli pod streho,« pove Edward. V deževni dobi se umaknejo v jame v hribih. Država jim je naredila šolo in bivališča za otroke, pred dvajsetimi leti so jih na silo privedli tja, a so vsi ušli. Zdaj jih pustijo pri miru.
Hadzabe živijo od lova in nabiralništva, kot naši predniki pred deset tisoč leti, preden so udomačili prvo kravo in posadili krompir. Z Mariko postaviva šotor poleg moškega ognja. Le eden od fantov je hodil tri leta v šolo, za silo govori svahili in Edvard nama lahko prevaja: »Ne, ničesar nočejo od zunaj. Kar rabijo, najdejo v gmajni. Imajo pa radi turiste, prinesejo darila in pustijo denar. Zanj kupijo konice za puščice, nože in morda odejo ali hlače za nočni hlad, čeprav so tudi živalske kože povsem v redu.«
S tropom psov in z loki v rokah na lovu
Noč je vetrovna, šotor skorajda prestavlja med akacijami in platno nama ropota nad glavo. Fantje pa spijo zviti okoli tople žerjavice in nič jim ne manjka. Zjutraj se z Mariko komajda še pravi čas spraviva pokonci, da jim slediva na lov. Povsem zares gre, s tropom psov in z loki v rokah skačejo kot zajci prek skal in med trnjem in po dveh urah je rezultat, če že ne impresiven, pa vsaj zanimiv: sokolu podoben ptič, dve veverici in četrtmetrski kuščar. Z dvema palicama naredijo s trenjem ogenj in skupno popečemo ter pojemo silen ulov.
S strupenimi puščicami lahko ubijejo tudi zebro ali ogromnega elanda, pove Edvard. A vse več drugih plemen, poljedelcev in pastirjev, se priseljuje na njihovo zemljo. Živali se umikajo, prav tako Hadzabe, ki jim sledijo v še neposeljena področja. Prostora za njihovo nekdanje življenje je vse manj. A spremeniti se nočejo. Ker verjamejo, da bi pod streho umrli.
