Slovenska režiserka na premieri v šoku: desničarski aktivist v glavo dobil pomarančo

Med premiero predstave Catarina ali o lepoti ubijanja fašistov, ki jo je za gledališče v nemškem Bochumu režirala Mateja Koležnik, je prišlo do incidenta. Igralca v vlogi skrajno desnega aktivista bi skoraj zvlekli z odra, nekdo je vanj zalučal pomarančo. Režiserka je razočarana, da se je gledališka umetnost s tem znašla na prvih straneh medijev. Slovenska režiserka je predstavo pripravila po besedilu portugalskega dramatika Tiaga Rodriguesa, ki je po njenih besedah zelo natančen, saj je tudi sam režiser in hkrati trenutni direktor avignonskega festivala.

»Misli, ki jih govori fašist, so v principu misli, ki jih slišimo vsak dan tudi v slovenski politiki, pa nobenemu ne pade na pamet, da bi vzel pomarančo in jo nekomu vrgel v glavo,« se je ob incidentu za STA odzvala Koležnik. Pri tem jo žalosti, da se je to sploh zgodilo, ker si ni želela, da »bi se ti leni levičarji dobro počutili zato, ker se derejo na igralca«. Sama bi si želela, da bi njegov monolog poslušali do konca in pomarančo nato vrgli v volivce skrajno desne nemške stranke AfD.

Podobno kot Ljubljana je Bochum izjemno majhno mesto, kjer se poznajo, in nekaj, kar bi jih moralo skrbeti, je to, da imajo kar naenkrat 30 odstotkov desnih volivcev, je povedala Koležnik. Zato se ji zdi grozno, da se je premiera izkazala kot večer, kjer so »prepričani prepričanim ploskali in doživeli katarzo zato, ker so tako zelo progresivni, in so se drli na igralca, metali bedarije vanj in ga skušali celo spraviti z odra« oziroma so bili »izjemno politično aktivni tam, kjer jih to nič ne stane«.

FOTO: Aleš Černivec/Delo 

Vloga igralca, ki je sprožila incident, je po njenih besedah izredno pametno napisana. Tekst je nedvomno provokativen, vznemirjenje pa povzroči že s tem, ker »s tako lahkoto trikrat do petkrat ponovi iste misli«, kot sta, da ne bi bilo nasilja v družini, če bi ženske vedele, kje je njihovo mesto, ali če bi otroci spoštovali svoje starše.

»Ko to slišiš tretjič, si rečeš - 'dobro, dovolj'. Da se je zgodil ta preskok, pa bom pripisala izjemno razvajeni in objestni levičarski publiki, ki je navajena iz teme dreti svoje pozicije in v realnem življenju ne narediti nič,« je bila ostra Koležnik. Ob tem je izrazila popolno razočaranje nad celotno evropsko levico, saj, kot je dejala, na kulturnih prireditvah prepričani prepričanim kažejo, da so politično angažirani, nato pa ne gredo niti na volitve, ker menda nimajo koga voliti. Besedilo je izbrala tudi zato, ker se sprašuje, zakaj je evropski meščan ali malomeščan v tem trenutku še pripravljen umreti. »To je vprašanje, ki se ga bomo morali vprašati čez pet let in je šlo povsem z mize, ker zdaj debatiramo o tem, ali so ljudje res že tako neumni, da ne vedo, kaj je igralec, namesto da bi fokus ostal pri tem, da fašizem raste, da ni nasilen, da ne izgleda kot Hitler in da nič ne naredimo,« pravi režiserka.

Po njeni oceni se s tem zamegljuje vedenje o tem, da je bil za državljanske pravice pred časom pripravljen nekdo umreti. Še posebej pa je razočarana nad tem, da gledališka umetnost polni prve strani medijev zaradi škandalov in ne zaradi vprašanj, ki si jih zastavlja. O incidentu med sobotno premiero predstave je poročal tudi britanski Guardian.