Slovenska violinistka Lana Trotovšek se je učila pri legendarnem Ruggieru Ricciju: »Velik učitelj vam ne da vseh odgovorov« (FOTO)

Veliki simfonični sklep 74. Ljubljana Festivala bo v torek, 8. septembra, v Cankarjev dom pripeljal Filharmonični orkester Baltskega morja, dirigenta Roberta Treviña in slovensko violinistko Lano Trotovšek. Večer bo poslušalce popeljal od skrivnostnega severa in petja ptic do Bruchove romantične violine ter veličastnega Sibeliusovega simfoničnega loka.

Poletje se bo na 74. Ljubljana Festivalu izteklo z glasbo, ki prihaja s severa. In prav primernejšega sklepa skorajda ne bi mogli izbrati: na oder Cankarjevega doma v torek ob 20.00 prihaja Filharmonični orkester Baltskega morja, zasedba, ki jo poleg vrhunske glasbene kakovosti odlikuje nekaj precej nenavadnega – glasbeniki večino svojih programov izvajajo brez notnega zapisa. Vsako noto poznajo na pamet, zato lahko dirigentovo palico nadomestijo dih, pogled in gibanje, glasbeniki pa se med seboj odzivajo skoraj instinktivno. Rezultat je koncert, pri katerem zvok postane tudi izrazito vizualno doživetje. Orkester, ki združuje glasbenike iz desetih nordijskih in baltskih držav, je leta 2008 ustanovil Glasbeni festival v Usedomu skupaj s Kristjanom Järvijem.

V dobrih petnajstih letih si je ustvaril mednarodni ugled, leta 2015 pa prejel Evropsko nagrado za kulturo. Njegova odprtost do različnih glasbenih svetov se je pokazala tudi leta 2024, ko ga je skupina Coldplay povabila k nastopu na slovitem festivalu Glastonbury. V Ljubljano prihaja pod vodstvom mehiško-ameriškega dirigenta Roberta Treviña, ki je mednarodno pozornost pritegnil že leta 2013 z vodenjem nove produkcije Verdijevega Don Carla v Bolšoj teatru. Danes je eden vidnejših dirigentov svoje generacije, z mednarodno kariero, ki ga vodi od Salzburga do Tokia. Program zaključnega večera bo prav tako potovanje proti severu.

Violina med severnjaškimi zvoki

Uvod bo pripadel Cantus Arcticus finskega skladatelja Einojuhanija Rautavaare, meditativnemu delu iz leta 1972, ki ga je avtor zasnoval kot nekakšen »koncert za ptice in orkester«. V njem se z orkestrsko glasbo prepletajo resnični posnetki ptičjega petja in ustvarjajo nenavadno, skoraj filmsko zvočno pokrajino. Temu bo sledil eden najbolj priljubljenih koncertov violinskega repertoarja – Prvi violinski koncert Maxa Brucha. Njegova melodika in rapsodični tok sta osvojila generacije poslušalcev, tokrat pa bo delo dobilo novo interpretacijo v rokah slovenske violinistke Lane Trotovšek. Pri njej je prav odnos do znane glasbe tisto, kar razkriva bistvo njenega umetniškega pristopa.

»Ko je delo tako znano, ga občinstvo ne posluša prvič. S seboj prinese spomin na druge izvedbe, na posnetke, morda celo na svojo mladost,« pravi Trotovšek. Toda pričakovanj drugih ne želi postaviti pred lastno umetniško resnico. »Vsakič ga moram najprej odigrati zase. Ne v smislu egoizma, ampak zato, da najdem svojo resnico znotraj glasbe. Partitura je ista, glasba je ista, mi pa nismo isti. In zato se mora tudi izvedba vedno znova roditi.« Prav sposobnost, da glasbo vsakič znova doživi kot nekaj živega, je ena od značilnosti violinistke, ki je nastopala na najpomembnejših svetovnih odrih.

Njena glasbena pot se je pomembno oblikovala že pri sedemnajstih letih, ko je postala učenka legendarnega Ruggiera Riccija. Od njega ni dobila le tehničnega znanja, temveč predvsem svobodo. »Dal mi je predvsem občutek, da je na violini mogoče razmišljati brez meja,« se spominja. »Velik učitelj vam ne da vseh odgovorov. Nauči vas postavljati boljša vprašanja. To mi je ostalo.« Po Bruchu bo večer sklenila Simfonija št. 5 Jeana Sibeliusa, eno ključnih del skladateljevega ustvarjalnega opusa. Njeni motivi se postopoma preobražajo, širijo in povezujejo v mogočen simfonični lok, ki bo severnjaško zvočno potovanje pripeljal do vrhunca. Torkov koncert tako ne bo le zadnji veliki simfonični večer festivala, temveč priložnost za srečanje treh izjemnih umetniških energij – orkestra, ki glasbo dobesedno nosi v sebi, dirigenta z močno mednarodno vizijo in violinistke, ki verjame, da se mora vsaka izvedba roditi na novo. Lepšega glasbenega slovesa od 74. Ljubljana Festivala si skorajda ni mogoče zamisliti.