Sosedu zlomil ključnico
 pa še razlil vse mleko

Boris Kopitar. Zanesenjak, ki mu resnično težko najdeš enakega, ko je govor o narodno-zabavni glasbi. Spoštljiv častilec vseh, ki znajo in zmorejo ustvarjati glasbene ganljivosti na način, razumljiv vsakemu. »Naj cveti nešteto cvetov in naj vsak svojega voha! To je moj moto, odkar pomnim, pa naj bo govor o glasbi ali o politiki, čeprav mi je prva neskončnokrat bližje kot druga, ki je zgolj neizbežna danost vseh nas,« začne pripoved Boris Kopitar. Seveda od začetka: »Petje mi je v zibel položila mama, ki je zelo lepo pela. Ko me je nekaj let mladega na kolesu, ob petih in firklc (četrt, op. p.), vozila h Krajškovi mami v varstvo v rodnem Ihanu, mi je pogosto prepevala, pa sem se tudi sam petja navadil in sem potem tudi jaz na vse grlo prepeval na maminem kolesu. Prva pesem, ki me jo je naučila, je So tičice zbrane. Mnogokrat je odmevala na najinih skupnih poteh.«

Asfalt za Tita

Na kolo je vezan še en, prav poseben spomin: »Ne vem, ali mi je že bilo šest let, ko sem hodil po mleko, kaka dva kilometra daleč je bilo, v vsakem vremenu, tudi pozimi, že po temi, pa sem jo včasih kar s kolesom mahnil in sem imel tisto kanglico na balanci. No, nekega dne sem se pa, spet veselo prepevajoč, vračal domov s polno kanglico mleka in mi je na makadamski cesti (takrat v Ihanu še nismo imeli asfalta, tega nam je prinesel tisti čas, ko je Tito ruskega predsednika Hruščova peljal na ogled ihanske farme prašičev, pa so cesto asfaltirali, ampak samo delno, se razume, samo tisti del, po katerem sta se peljala) tako nesrečno spodneslo kolo, da sem zakolovratil po cesti in trčil direktno v nasproti vozečega soseda, Brinovčevega Lojzeta. Mleko je končalo na makadamu, jaz prav tako, ubogi Lojze pa se je znašel v bližnjem grmovju z zlomljeno ključnico. Zmogel pa je še reči: 'A si ti čuouk a si hudič?' Sem se dodobra prestrašil in pozneje skoraj vsak dan hodil skozi okno njegove domačije špegat, ali je z njim vse v redu, in ko sem ga videl, da lahko sam hrano vase spravlja, sem mami hitel pojasnjevat, da ne bo nič hudega z njim, da ne bo umrl. Mama se je seveda prizanesljivo smejala, a zadeva niti slučajno ni bila nedolžna. Ker je bil govor o prometni nesreči in se je v vse skupaj poglobila zavarovalnica, mi je mama dala vedeti, da bodo k nama prišli določeni možje, ki me bodo povprašali o nesreči. Pri stari mami sem bil, ko so prišli oziroma je prišel en možakar v uniformi na motorju, s stricem sva ravno neke deske zabijala na podstrešju, in ko sem ga ugledal, sem brž stekel v pritličje in zaklenil vrata, z notranje strani pa zvonec odklopil ter začel nabijati po žebljih in lesu, samo da se ne bi tistega možakarja slišalo. No, pa se ga je in tudi pošteno me je izprašal, kakšnih drugih neprijetnih posledic pa ni bilo!« pripoveduje. V ihanski šoli ga je prva štiri leta učil Tone Križaj. Po vsej Sloveniji je šolarje vodil na izlete, v Borisu pa je zaznal tudi pevsko žilico. »Na svojem mopedu me je peljal v Ljubljano, na radio, v studio 14, kjer je bila avdicija za radijsko oddajo Pokaži, kaj znaš! Takrat nisem bil sprejet, sem pa, seveda veliko pozneje, v tistem studiu posnel prvo kaseto, na kateri je bila tudi uspešnica Žametne vrtnice, zdaj že dodobra ponarodela. (Dobil sem jo po golem naključju: Ivan Sivec in Milan Ferlež - Žajfek sta stala pred stavbo radia in premlevala, kdo bi lahko pel to skladbo, mene je pa pot ravno v tistem trenutku mimo zanesla, pa je Sivec, avtor besedila, Žajfku, avtorju glasbe, pokazal name.) V rosnih osnovnošolskih letih sem priromal tudi do Partizanskega pevskega zbora v Ljubljani, kamor me je povabil Radovan Gobec, ki je zame nekje slišal, da sem kar zgledni drugi tenor. Z njimi sem prepeval skoraj dve leti.«

Režiser in igralec

Toda mladi Kopitar ni imel samo pevskega talenta: »Veliko sem se naučil tudi od Marjana Beline in Jožeta Voznyja, ki sta nas obiskala na našem odru, v Ihanu, pa sem se hitro in vestno učil vsega, kar sta predavala, in sem kmalu zrežiral tudi kakšno predstavo, na primer Goldonijevo Krčmarico Mirandolino, igral sem pa sploh kar precej, kot najzahtevnejša mi je v spominu ostala vloga Jermana v Cankarjevih Hlapcih.«

Starši so ga po končani šoli poslali na delo. Najprej je bil vajenec v trgovini z železnino takratnega domžalskega Napredka, ob delu pa je dokončal ekonomsko-komercialno šolo. Dvanajst let je bil komercialist v tedanji domžalski tovarni športne konfekcije Univerzale, več kot dve desetletji, vse do upokojitve pred petimi leti, pa je služboval kot organizator izobraževanja delavcev pri Obrtni zbornici Domžale: »Lepi, prelepi časi, polni vsega tistega, kar danes tako zelo pogrešam: poštene, iskrene človečnosti, neomajne solidarnosti med ljudmi. Tega danes res nimamo v izobilju!«

Voditelj v narodni noši

Kakor je hitro povzel poklicno pot, se vrne h glasbi, ki jo je živel v besedi in sliki: »Med služenjem vojaškega roka sem prepeval v vojaškem ansamblu, v Ilirski Bistrici me je dodobra prepihalo. Pa ženo Boženo sem spoznal, s katero vztrajava in nama je preprosto lepo že 36 let, pa sina Gašperja in hčerko Hano sva pridelala, na radiu sem začel delati, najprej kot terenski reporter, pozneje kot voditelj posameznih oddaj. In Vili Vodopivec me je na televiziji priporočil odgovornim, potem ko je odšel legendarni Marjan Stare, ki je bil za narodno-zabavno glasbo na takratni TV Ljubljana odgovoren, v pokoj, pa sem postal urednik za tovrstno glasbo. Resnično sem ponosen vsaj na dvoje: na to, da sem – kot prvi – vodil neko teve oddajo oblečen v narodno nošo, in tudi na to, da sem – spet kot prvi – uvedel pogovore z ustvarjalci in izvajalci domače slovenske glasbe, kar dotlej ni bila navada. Nikoli ne bom pozabil tako srčno jokajoče dvorane v Avstraliji, kjer so od ganjenosti jokali vsi, tudi kleni možakarji, ko so zaslišali slovensko pesem. Pa neke gospe, ki sem ji kot presenečenje večera polepšal njen življenjski jubilej. Takrat sem prvič doživel, da človeka lahko od presenečenja doleti predinfarktno stanje, tako je bila tista dama ganjena. Nepopisno nepozabni občutki; njeni, seveda, moji pa tudi! Na srečo se je povsod vse dobro izteklo.«

Boris, naj bo tvoj letošnji praznik natanko tak, kot si ga sam zamišljaš. Bodi zdrav pa še enkrat zdrav. Da boš lahko še mnogo ljudem s svojim žametnovrtničnim glasom pripravljal nepozabna presenečenja.