Srce parajoča izpoved Cirila Komotarja: »Oče mi je kot najstniku umrl v naročju«

Ciril Komotar je slovenski moto novinar in komentator, najbolj znan po dolgoletnem spremljanju in komentiranju prvenstva MotoGP. Zadnja leta se udejstvuje tudi v spletnih videovsebinah.

Tokrat pa je za spremembo stopil na drugo stran vsebine, kot gost v podkastu Urše Kosaber. Razgrnil je med drugim tudi zelo intimno in globoko zgodbo o izgubi očeta, ki je marsikoga pustila oprtih ust in zlomljenega srca. Kot da izguba, ki jo je mladi Ciril utrpel, že sama po sebi ni bila za otroka hud udarec, je oče izdihnil dobesedno v njegovem naročju.

Oče je umrl maja 1998, istega leta, ko je Ciril ponavljal prvi letnik srednje šole

Ciril zase pove, da je bil kar naporen najstnik. Imel je visoko samopodobo in se je včasih rad precenil, kar je zelo hitro rezultiralo v tem, da je zaradi podcenjevanja količine dela moral ponavljati prvi letnik. Nato so ga doma sicer nekoliko »navili« in je uspel v naslednjem letu šolsko stanje spraviti na zeleno vejo. A ta lekcija o življenju je bila neprimerljiva s to, ki mu jo je življenje še pripravilo za tisto leto.

Oče je bil takrat že kako leto v pokoju, zato je bil zelo aktiven v skupnosti zadružnega doma. Ciril se kot najstnik načeloma ni ukvarjal z njegovimi dejavnostmi, s tem delom očetovega prostega časa je imel bolj malo stika, saj ga »občinarske zadeve res niso zanimale«. Kot se spominja, pa je bil, zanimivo, le tisti usodni dan izjema. Po šoli se je odločil ustaviti v zadružnem domu, da bi malo videl, kaj oče počne. Akutni srčni napad, ki mu je očeta vzel, se je zgodil praktično takoj, ko je Ciril prišel skozi vrata. Spomni se, da sta se še pozdravila, v sobi niti nista bila sama. Zase pove, da je bil to trenutek, ki mu je spremenil pogled ne samo na življenje, ampak tudi na odrasle - čeprav je bil najmlajši v sobi, je bil prvi, ki ga je prešinilo, da je treba očetu pomagati. Oživljal ga je vse do prihoda reševalcev, kar je takrat trajalo kar 25 minut. Prihod zdravnika je prinesel samo potrditev, da je njegov oče že nekaj minut nazaj preminil v njegovih rokah. Tudi njemu je bilo ime Ciril, ime potuje že tretjo generacijo.

V solzah pove, da si ne bi mogel predstavljati drugačnega slovesa. Očeta je lahko še poljubil in mu povedal, kako rad ga ima. Nato pa so ga odnesli. Zase pove, da če bi samo prišel domov in bi mu povedali, da očeta preprosto kar ni več. bi se mu zmešalo. Še danes, več kot pol življenja po dogodku, ne mine dan, da ne misli nanj in tisti trenutek. Če se ne bi mogel niti posloviti, ne ve, kako bi izgubo sploh zmogel predelati.

Kljub temu je ostal močan. Pripoved zaključi s tem, da je bil to dan, ko se je v življenju zresnil. Šole ni nikdar več podcenjeval. Še manj pa odnosov, ljubezni in življenja samega.