Ustavil je štoparki in se z njo poročil

Operni pevec, baritonist in solist ljubljanske Opere Ivan Andres Arnšek se je sicer rodil v Argentini, vendar ga je želja, da bi spoznal domovino svojih staršev, pripeljala v Slovenijo. »Obe deželi imata tako dobre kot žal tudi slabe lastnosti. To je približno tako, kot bi imel dve neizprosni ljubezni. Se pa v domovini mojih staršev odlično počutim. Najbolj me veseli, da imam tukaj in tudi v moji rodni domovini veliko prijateljev in znancev,« razloži 44-letni argentinski Slovenec, ko se srečava v središču Ljubljane. Kot pravi džentelmen odpre vrata svojega priljubljenega kotička, kjer uživa v zdravih smutijih. »Mladini bi priporočal, naj se namesto hamburgerjev in kebabov odločijo za smuti, saj s tem več naredijo zase,« odločno reče. »Zelo so okusni in velikokrat jih doma pripravljamo,« pove, medtem ko pokaže na svoj priljubljeni zvarek sadja in zelenjave. »Z zdravo prehrano poskušam ohraniti svoje telo zdravo, nisem pa s tem obseden.«

Operni pevci niso debeli

Po splošno sprejetih kriterijih ima Ivan, ki trenutno nastopa v predstavah Netopir, Traviata in La Boheme, za opernega pevca zelo netipično postavo. »Stereotip, da so operni pevci močnejši, ne drži. To je dejansko zmotno. Če ljudi vprašaš, koga poznajo, večina pozna Pavarottija... to je v bistvu edini operni pevec, ki ga poznajo. Velja zmotno prepričanje, da so vsi operni pevci močnejše postave. Značilnost opernega pevca ne izstopa od preostalih poklicev. Tudi operni pevci skrbijo za svoje zdravje. Kajti za dobrega pevca ni pomembna močna postava, temveč močna psiha in seveda dobra tehnika petja.«

Po premisleku še pove: »Če pogledamo mlado generacijo opernih pevcev, lahko opazimo ravno obratno.« Nato mi ponudi zelen smuti in razloži: »Sestavljen je iz špinače, mandljev, ječmenove trave, kivija in pomarančnega soka.« Zdravi priboljški igrajo pri njem pomembno vlogo. »Človek se po smutiju boljše počuti, ima več energije, dobi več hranilnih snovi.« Ko pijeva zeleno zdravje, pove: »Jaz doma dodam še ovsene kosmiče ali semena.«

Tudi šport ima pri njem pomembno mesto in za seboj ima že nekaj triatlonov. »V prostem času se skupaj z ženo ukvarjava s športom v naravi, to najino veselje pa deliva in prenašava na svoje štiri hčerkice.« Družina, ki jo sestavljajo žena Urša in hčerke Iza, Julia, Klara in Inja, mu veliko pomeni in je njegova inspiracija, tako mu tudi kriza srednjih let ne pride do živega. »Sploh me ne skrbi staranje.« Nato me preseneti: »V bistvu je fino, da se staramo. To pomeni, da smo živi. Ko se nehamo starati, smo mrtvi,« in se nasmeji. »Imam štiri čudovite punčke. Važno, da so one mlade, ne jaz. Pa seveda žena,« doda v smehu. Kako je živeti v hiši, polni žensk, odvrne z nasmehom na obrazu: »Je lepo naporno.« Doda še: »Smutiji pa so seveda dobrodošli.« Tudi z vedno zasedeno kopalnico nima težav. »Hvalabogu, da nimam samo ene, drugače bi hodil umazan po svetu,« se pošali.

Poje tudi ob harmoniki

Srce ga je pripeljalo v Begunje na Gorenjskem, zgodba o prvem srečanju z ženo pa je nadvse romantična. »Štopala je in jaz sem jo pobral,« pove o ljubezni na prvi pogled. »Začela sva se pogovarjati in potem sem slučajno ustavil tam, kjer je ona delala. Ampak to je bilo čisto slučajno. Službo je imela v trgovini z oblačili, čez nekaj dni sem šel tja kupit kavbojke.« O svojem lepem odnosu z ženo še razkrije: »Njej ni treba skrivati oblek, ki jih kupi, marsikatera to namreč počne. Zaradi mene si lahko kupi, kar si zaželi. Ni mi škoda, če žena zapravi za sebe. Naj zapravi. Saj imam tudi jaz svoje veselje in konjičke.« Nato brez zadržkov pove: »Moški bi si morali izračunati, koliko denarja zapravijo za pijače, ne pa da ženskam težijo za nove hlače.« Romantik po srcu rad razvaja svojo ženo. »Na splošno ne podarjam za valentinovo vrtnice. Takrat ko me prime, kupim nekaj in prinesem. Spontano. Nimam pravil.« Sicer pa priznava, da v njem še vedno tli argentinski temperament. »Seveda so Argentinci bolj temperamentni, ampak tega temperamenta ne pogrešam, saj imate Slovenci tudi svojega.«
{embed_facebook}//www.facebook.com/plugins/likebox.php?href=https%3A%2F%2Fwww.facebook.com%2FBulvarSlovenskeNovice&width=292&height=258&show_faces=true&colorscheme=light&stream=false&show_border=false&header=false&appId=333405986784955{/embed_facebook}
Ko se razgledava po lokalu, še pove: »Imam občutek, da te tukaj nekateri malo težje spustijo blizu. Ko pa te, so zelo zvesti. Lahko res računaš na njih. Latinskoameričani so sicer veliko bolj odprti na prvi pogled, vendar to še ne pomeni, da imaš zaradi tega globlji stik s človekom.« Tam, kjer si je ustvaril družino, je tudi zibelka narodno-zabavne glasbe, dom Avsenikov, in Ivan pravi, da gre za odlično kombinacijo z opernim petjem. »Mnogi pevci, ki so začeli peti ob spremljavi na harmoniko, so potem postali solisti v ljubljanski Operi.« Tako tudi on večkrat nastopa ob spremljavi na harmoniko, ob tem pa si rad prepeva slovenske narodne pesmi, glasba ga spremlja na vsakem koraku. »V Operi bom v prihodnji sezoni pel v Siviljskem brivcu, zunaj Opere pa bom posnel svojo zgoščenko. V načrtu imam še nekaj samostojnih koncertov različnih žanrov,« pove, preden se odpravi na operne vaje.