V Mehiki mu je kamera
 rešila življenje

Poznamo ga kot človeka, ki je pisal zgodovino slovenske zabavne scene. Kot televizijski voditelj je gostil številne zvezdnike svetovnega formata. Ob tem ne taji, da mu je Boštjan Menart pomagal pri organizaciji, in tako seveda ni naključje, da sva se dobila v ljubljanski Playi, katere lastnik je prav Menart.

Začel je z radijsko lestvico

Stojan Auer se sentimentalno spominja: »Moja radijska oddaja Popularnih 20 je bila več kot desetletje najbolj poslušana v Sloveniji. Potem sem šel na televizijo, kjer sem znova porušil rekorde. Spomnim se, da so bile ulice v petek zvečer prazne.« Ali ga bo mogoče hči Sandra, ki ima že nekaj televizijskih izkušenj, kdaj nasledila? »Vsak oče si želi, da bi njegov otrok prepoznal pot staršev. To je tudi moja največja želja. Pa saj imam v bistvu od vsega na svetu samo njo. Vse drugo, predvsem materialnost, ni pomembno.« 
In če bi ga danes povabili k sodelovanju? Stojan brez pomislekov reče: »Vodil bi oddajo tipa I wanna be a politician (Rad bi bil politik). To bi bil šov, prepleten z aktualno politiko in razmišljanjem navadnih ljudi. Glede na razmere bi bil zagotovo spet rekordno gledan.« Zanimivo je, da televizije ne gleda. Pogreša predvsem kakšno dobro zabavno oddajo. »Zelo me jezi to, kje so ostali s programom. Še posebno zabavnim. Zdi se, da so se vrnili trideset let nazaj. Zato raje berem.« Ali pa se dodatno izobražuje. Po izobrazbi je inženir multimedijev, trenutno 47-letnik končuje diplomo iz ekonomije, odločil pa se je, da bo šel še na mednarodno pravo.

Svetovni popotnik

V čudovitem ambientu s palmami in čolnom, ki naju obkroža, zlahka odpotuješ v drug svet. Potovanja so tudi njegova strast. Pravi, da se šele, ko veliko prepotuješ, ko spoznaš druga ljudstva in njihove običaje, zaveš, da je povsod lepo, najlepše pa doma. »Zdaj, recimo, uživam, kadar na vrtu v krogu družine organiziram piknik. Najprej grem v trgovino, nakupim vse potrebno, potem se lotim žara in ob tem uživam. Morda pa se tudi z leti človek nekoliko spremeni.« Bil je na vseh celinah in v več kot sto državah. »No, zadnja leta potujem bistveno manj. Sicer pa me države, ki uveljavljajo masovni turizem, sploh ne zanimajo. Morda se bo komu zdelo čudno, toda v državah, ki so bile povezane v gibanje neuvrščenih držav, je tedanja Jugoslavija uživala velik ugled. Ko si rekel, da si Jugoslovan, so te neizmerno spoštovali. Zanimivo je tudi bilo, da so še v tako zakotnem kraju za Jugoslavijo vsaj slišali.«

V Mehiki mu je kamera
 rešila življenje

Najbolje se je počutil v Indiji. »Ljudje, ki praktično nimajo ničesar, so mi venomer kazali pot k lastnemu razmišljanju. Sedel sem zraven nekoga, čigar vse bogastvo, ki ga premore, je bila skodelica riža. Ni me pogledal nečimrno. Ne. Nasmejal se je in mi ponudil polovico. Mislite, da se to lahko zgodi v Sloveniji?« Kamero vedno vzame s sabo. Enkrat ga je ta tudi rešila. »V Mehiki sredi gorovja smo naleteli na skupino sto oboroženih ljudi. Na cesti so imeli žeblje, da nisi mogel dalje. Vse, ki so šli po tej cesti, so oropali, smo pozneje izvedeli. S sabo sem imel kamero in sem začel snemati. Ko so me vprašali, sem rekel, da sem novinar in da bom to objavil na CNN. Takrat so se ustrašili. Sprva niso vedeli, kaj naj z nami naredijo, ali naj nas spakirajo za vedno. Tudi kamero so mi že hoteli vzeti. Ampak potem smo se zmenili, da jim damo nekaj denarja, in tako so nas spustili naprej.« Spominja pa se še enega neljubega dogodka: »Pred desetimi leti, ko sem letel z indonezijsko letalsko družbo, smo zasilno pristajali, ker sta dva motorja odpovedala. Takrat si podpišeš testament.« In kaj se je dogajalo v njegovih »zadnjih« minutah? »Film se mi je začel rolati. Začel sem premišljevati o najlepših trenutkih. Na koncu sem ugotovil, da sem imel lepo življenje, tudi če se v tem trenutku konča.« 
Zdaj je predsednik opozicijske Liste za pravičnost in sedi v mariborskem mestnem svetu. »Kar počnem, ni politika. Temu rečemo razum. Zbrala se nas je namreč skupina intelektualcev, ki predlaga boljše in predvsem razumnejše rešitve. Narobe je, da gredo v politiko ljudje, ki v življenju niso ničesar ustvarili. Pa saj jih je zato treba razumeti, da potem pač polnijo svoje žepe.«