Mariborska fotografinja Maja Modrinjak je v Fotografskem muzeju Maribor ob dnevu žena že tretjič odprla svojo razstavo portretov, tokrat posvečeno očem različnih Mariborčank. »Gre za portrete oči različnih mariborskih dam, ki poleg izraznih pogledov razkrivajo tudi vsaka svojo zgodbo,« pravi fotografinja. »V preteklih dveh razstavah, ki sem ju prav tako posvetila mariborskim ženskam, sem skozi njihove portrete prikazovala njihovo delo in poklice. Tokrat pa sem se osredotočila zgolj na njihove oči, na pogled.«
Serija fotografij gledalca sooči z intimnimi detajli obrazov, kjer prav pogled postane osrednji nosilec sporočila. V očeh, poudarja avtorica, se zrcalijo življenjske izkušnje, čustva in spomini, ki jih nosijo posameznice. Modrinjakova prihaja iz fotografske družine. V svet fotografije jo je uvedel njen pokojni oče, legendarni mariborski fotograf Dragiša Modrinjak, ki je bil znan tudi kot strasten zbiratelj fotografske opreme. V več kot treh desetletjih je zbral eno največjih zbirk fotografske opreme daleč naokoli. Fotografija je tako v družini Modrinjak že dolgo več kot le poklic – je način življenja in ustvarjalnega izražanja, ki ga Maja nadaljuje v sodobnejšem, avtorskem pristopu.

Veliko Mariborčank, ki je poziralo, se je razstave osebno udeležilo. FOTO: MP PRODUKCIJA/PIGAC.SI
Maja Modrinjak že dobra tri leta vodi mariborsko galerijo oziroma razstavni prostor Fotogalerijo Stolp, kjer redno pripravlja razstave domačih in tujih fotografov. Ob napovedi svoje tretje razstave, posvečene mariborskim damam, je poudarila, da so »oči ogledalo duše. Skoznje lahko razberemo različne zgodbe – zgodbe, ki so nas zaznamovale in v nas pustile sledi. Spomine, izkušnje, vzorce, ki so nam tako ali drugače spremenili življenje. Zgodba, ki nam jo razkriva pogled, je lahko vesela, navdihujoča ali žalostna, tragična, včasih celo dih jemajoča. Take zgodbe pripovedujejo Mariborčanke.«

Miha Kacafura, imetnik najvišjega foto priznanja FIAP, s kolegi iz Fotokluba Maribor. FOTO: MP PRODUKCIJA/PIGAC.SI
Proces fotografiranja žensk iz Maribora je bil zanjo na trenutke podoben celo nekakšni psihoterapiji. Pred fotografiranjem so ji v ateljeju, kjer so nastajali portreti, marsikaj povedale o sebi in svojih življenjskih izkušnjah. Nato je vsaki izmed sodelujočih prepustila, da izbere eno zgodbo, ki jo je najbolj zaznamovala, ter jo v pisni obliki deli z obiskovalci razstave. »Zanimivo je, kako se ob teh zgodbah tudi sami prepoznamo ali začutimo nekaj podobnega kot nekdo drug,« pravi Modrinjakova. »Sodelujejo ženske različnih starosti, od 22 do več kot 80 let, kar daje seriji dodatno globino. V gubicah in pogledih vidimo celo paleto čustev in izkušenj. Zato sem vsem zelo hvaležna za sodelovanje in za to, da so z drugimi delile del sebe.«