V štiridesetih letih kariere je nastopal tudi za papeže: »Nikoli nisem delal, glasba je moj način življenja«

Ob jubileju kariere smo se pogovarjali z glasbenikom Giannijem Rijavcem, ki ostaja zvest svojim koreninam, ustvarjanju in vrednotam, ki jih že desetletja prenaša skozi glasbo. Spregovoril je o nepozabnih trenutkih, življenjskih izkušnjah, brezčasnosti svojih skladb in o tem, zakaj sta mir ter povezanost danes pomembnejša kot kadarkoli prej.

Letos obeležujete 40 let kariere. Ko pogledate nazaj – kaj vas danes najbolj gane?

Preseneča in vedno znova me gane to, da je vse skupaj tako, kot da bi se dogajalo danes. Ni časovne distance, še vedno sem tu, še vedno ustvarjam in še vedno je enaka energija. Nabrale so se le izkušnje, in če bi takrat imel te izkušnje, bi veliko lažje delal. Danes vem, kaj je treba narediti, takrat sem šel skozi vse faze, ki so pravzaprav nepotrebne. Danes uporabim krajšo pot, ki je boljša in bolj učinkovita. No, kakorkoli, mislim, da je prav, da gre človek skozi različne faze, ker si s tem nabira izkušnje, to človeka brusi, saj veste, diamant je treba brusiti.

Ste si kot mlad glasbenik predstavljali, da boste na odru vztrajali štiri desetletja?

Lahko rečem, da je bila to moja pot in si ne predstavljam, da bi lahko počel kaj drugega, pa tudi če bi, bi bila glasba vedno zraven. To mi je položeno v zibelko, to nosim v sebi. Če se izrazim nekoliko bolj slikovito lahko rečem, da v življenju nikoli nisem delal, namreč to je moj način življenja, to sem jaz, to je moja življenjska pot. To pa ne pomeni, da ni potrebno delati, nasprotno, to je trdo garanje, vztrajanje, razlika je le ta, da rad to počnem, da je to delo del mene.

Kateri trenutek v karieri je bil za vas najbolj nepozaben? Kakšna anekdota? 

Anekdot in nepozabnih trenutkov je veliko. Nekateri trenutki so lepi, drugi malo manj. Zagotovo so tukaj srečanja z največjimi svetovnimi moralnimi avtoritetami, kot so papeži Janez Pavel II., Benedikt XVI., Frančišek, pa sprejem pri Dalaj Lami v daljnem Tibetu in sprejem pri poglavarju armenske pravoslavne cerkve Gareginu II. v Erevanu, sprejem pri poglavarju srbske pravoslavne cerkve Irineju ... Izjemne so bile turneje v Avstralijo, Kanado, na Švedsko, nazadnje sem bil v Argentini ... Spomnim se kopanja črnih opalov v Avstraliji. Bili smo namreč v rudniku, ki je bil v lasti Slovenca, gospoda Žagarja. To je bilo nepozabno doživetje. Nepozabni so bili tudi koncerti z Big Ben kvartetom na otoku Menorca, na tamkajšnjem poletnem festivalu klasične glasbe, kjer smo med drugim obiskali tudi »zaliv hipijev«, kjer so živeli ali pa še živijo sinovi in hčerke bogatašev ... goli v votlinah. Ne morem torej izpostaviti kakšnega trenutka posebej, ker je bilo povsod lepo. Svet je lep, zato priporočam, da ljudje potujejo, da si razširijo obzorja, kajti majhnost teritorija povzroči tudi majhnost v glavi.

Gianni Rijavec. FOTO: Osebni Arhiv

Kako je vaša kariera vplivala na vašo zasebno življenje?

Omenil sem že, da je moje delo del mojega življenja. Nikoli nisem počel nič drugega in zato tudi ne vem, kako vse skupaj vpliva na moje življenje. Živim namreč normalno. Verjamem, da nekomu, ki je prej počel nekaj drugega in se mu potem nenadoma zgodi nek uspeh, ki ima za posledico kariero, mu le ta spremeni življenje. Pri meni je to vse popolnoma normalno. Zdi se mi, kot da se je vse moralo tako zgoditi, da je vse začrtano, vse je »božji načrt«. Ko smo pri nas doma še imeli kmetijo, sem čez dan pomagal doma na kmetiji, kosil, pospravljal seno, zvečer pa sem šel na koncert. Vse je bilo samoumevno, del vsakdanjika in tako je še danes. Z ženo Patricijo živiva na kraški domačiji na Trnovem pri Gorici in postoriti je treba marsikaj, urejati okolico, rada imava rože in zato normalno delava, ne glede na kariero. Vse se da, če je volja in kjer je volja, je tudi pot.

Nekatere vaše pesmi danes poje več različnih generacij. Kako vi gledate na to brezčasnost?

Res je, nekatere pesmi so ponarodele. To pomeni, da imajo te skladbe nekaj v sebi, da so ostale. Za svoje skladbe lahko rečem, da imajo sporočilo, zgodbo in prepoznavno melodijo. Ljudje so jih začutili in čutijo jih tudi danes. Skladbe so postale zimzelene. Vse moje uspešnice so resnične, zgodbe so se res dogajale. Vsi poznate Matejo, ki je s temnopoltim študentom odšla v Afriko. Zgodba je resnična, zgodila se je mojemu prijatelju. Pesem Adijo Špela govori o takrat zelo popularnih stevardesah. Nancy iz Ljubljane je zgodba nas, študentov, ki smo prišli iz podeželja in se srečali z mestnimi ljubljanskimi damicami, Mladi Joža je zgodba kmečkega fanta, ki gre na morje v mondeni Portorož ... Pesmi so torej še vedno žive in živele bodo dalje.

Večkrat poudarjate pomen miru, povezovanja in umirjanja razdeljene družbe. Imate občutek, da ljudje danes to sporočilo bolj potrebujemo kot nekoč?

Vprašanje miru je danes zagotovo najbolj aktualno. Prišli smo na rob in od nas je odvisno, kam se bo nagnila tehtnica. Bojim se, da potrebujemo treznitev. Vsak naj se vpraša, kdo je in kje mu je mesto. Imam občutek, da se precenjujemo, vsak je najbolj pomemben, bom zelo neposreden in rečem naslednje: »Vsak si misli da je Bog, da je nepremagljiv, vsemogočen!« Tukaj vidim ključni problem in zato so naši odnosi skrhani do skrajne mere. Enostavno ne prenesemo, da je nekdo boljši od nas. Sem optimist in verjamem, da ljudje premoremo toliko modrosti, da bomo prisluhnili drug drugemu in da se bomo sami ustavili. Mir ni samoumeven, za mir se je treba boriti in mir je v nas samih, če imamo notranji mir, ga lahko širimo na okolico, to sta mi v srce položila papež Janez Pavel II. in Dalaj Lama.

Gianni Rijavec. FOTO: Osebni Arhiv

Kako sami gledate na današnji svet – vas bolj skrbi ali navdihuje?

Trenutno stanje ni navdihujoče, ker smo zašli v slepo ulico. Iščemo stvari, ki so bile že zdavnaj izumljene, postavljene. Postulati so postavljeni, temelji so postavljeni, mi pa jih hočemo zrušiti in dokazati da temu ni tako. Spoštovati je torej treba preteklost in temu dodajati sedanjost, ki bo temelj za prihodnost. Imam upanje, ker kot pravi moja zadnja pesem z naslovom Rdeča roža: »Nekaj jih tam gori še živi, ki razmišljajo z zdravo kmečko pametjo.«

Je res, da na vaš klavir gledate skoraj kot na živo bitje?

Klavir je bil pri nas od nekdaj doma. Več kot 200 let star pianino Petrof je še vedno v funkciji, no danes bolj kot antikviteta. Doma je ostal po zaslugi moje stare tete, ki je med drugo svetovno vojno preprečila, da ga nemški vojaki ne bi odpeljali. Že kot majhen otrok sem tolkel po črno-belih tipkah in ne znam si predstavljati življenja brez klavirja. V bistvu je res kot živo bitje, z njim se dobesedno pogovarjam iz njega izvabljam melodije. Melodijo začutim, zaslišim v sebi in klavir mi jo pomaga oživiti.

Na sceni ste od časov velikih plesišč in kaset do TikToka in družbenih omrežij. Kaj se je po vašem najbolj spremenilo v glasbi in estradi?

Estrada je še vedno ista, kot je bila. Sprememba je le v načinu dostopa do ljudi. Včasih je bila to le nacionalna televizija, radio in nekaj revij in časopisov. Danes je tukaj internet in socialna omrežja. S tem pa se je filter izničil in lahko praktično vsak pride do vsakega. To je povzročilo ogromno kvantiteto in je kvaliteta zelo vprašljiva. Moje mnenje pa je, da se glasbenik, umetnik rodi in ne moreš se tega priučiti. Šola je le pomoč, da se naučiš določene tehnike, ne moreš pa pridobiti posluha, če ga nisi prinesel na svet.

Vaša turneja bo vrhunec doživela septembra. Lahko razkrijete kakšen namig, kaj pripravljate?

Septembra bo spektakel, ki ga v Sloveniji še ni bilo. Predvideni datum je 12. september. Lahko nakažem z inicialkami kraja in sicer začetnica je S in zadnja črka pa N ali M. Kje je to? Vsekakor bodo Slovenske novice med prvimi vedele. Vpletena bo reka Soča, Solkanski most, kot največji kamniti lok na svetu in želim, da ta koncert poveže ljudi, kajti ljubezen je le ena- L'amore e' uno solo, ne glede na meje ... Sicer pa turneja z naslovom Sentimenti poteka 7. junija v kraju Vojsko, kjer sem med drugim pred 40. leti začenjal svojo glasbeno pot, pa 24. junija pa na gradu Sevnica.