Žal mu je, da Mariki ni mogel pokazati prave Afrike

Žal mi je, da nisem uspel Mariki pokazati več tiste prave Afrike; morda bi naju to bolj zbližalo. Ali pa skozi nove kolovoze in brezpotja, prah, vročino in noči v šotoru le še bolj in dokončno odtujilo, kdo ve. A potovanje je vedno in v precejšnji meri tudi izguba časa – sploh krajše potovanje. Od 15 skupnih dni je Marika tri preživela v zraku in na letališčih, dva v Nairobiju v čakanju na motor, štiri v dolgočasni vožnji po asfaltnih cestah in dva pri naši Vesni, ko sem urejal in pošiljal svoje prve zapiske. Ostali so torej le štirje dnevi Afrike: dva v prijaznem razkošju pri naši Masajki Barbari, dva zares v gmajni. Noč pri Masajih in dan pri Bušmanih Hadzabe.

Brez pritožb

Marika se ni pritoževala, vse ji je bilo novo in zanimivo, tiste modre oči so včasih postale res prav neverjetno široke. Jaz pa sem vedel, da je to komajda uvod in nujno razmetavanje s časom in da se prava Afrika šele začenja. A žal brez naše lepote. Ob slovesu je rekla, da se bo še vrnila, da jo je celina pritegnila. Mogoče pa dekle niti ne ve, da sem jo vsemu navkljub le uspel nekaj malega zastrupiti?

Pri Bušmanih

Z nočjo pri Bušmanih, recimo. Južno od slavnega kraterja Ngorongoro, kamor se turistične množice zgrinjajo po gladki asfaltni cesti, leži jezero Eyasa – 50 kilometrov razbitega makadama, lukenj in peščenih pasti vodi do njega in vas Mangola je le planjava po pesku nametanih razmajanih kolib. A pleme Hadzabe živi še naprej, v trnikavi gmajni, ki se širi proti jugu. V uborni restavraciji – pečena koza in zeljnata solata s čebulo – najdeva Edwarda; turisti pogosto prihajajo v vas in hočejo med Bušmane, lahko nas pelje med njih. Po dolgemu barantanju se dogovorimo za 50 dolarjev: pol njemu, pol pustimo Hadzabejem, da lahko prespimo med njimi, zjutraj pa nas vzamejo s sabo na lov. A Edward ne pomni, da bi že kdo prespal v gmajni, v Mangoli imajo za turiste vendar hotel in nekaj kampov!

Verjamejo, da bi zboleli in umrli, če bi živeli pod streho

S svojim malim kitajskim motorjem nama kaže pot po stezah še globlje v trnikavo razmetanost; spušča se večer, ko prispemo. Nekaj deset ljudi poseda okoli ognjev na čistinah med grmovjem, v ločenih skupinah moških, žensk in otrok. A nikjer nobene hiše, kolibe, celo zasilnega zavetja iz trav ne, kot si jih delajo Bušmani v Kalahariju, njihovi daljni sorodniki. »Verjamejo, da bi zboleli in umrli, če bi živeli pod streho,« pravi Edward. V deževni dobi se umaknejo v jame v hribih. Država jim je naredila šolo in bivališča za otroke, pred 20 leti so jih na silo privedli tja, a so vsi ušli. Zdaj jih pustijo pri miru.

Še vedno živijo kot naši predniki

Hadzabeji živijo od lova in nabiralništva kot naši predniki pred 10.000 leti, preden so udomačili prvo kravo in posadili krompir. Z Mariko postaviva šotor poleg moškega ognja. Le eden od fantov je hodil tri leta v šolo, za silo govori svahili in Edward nama lahko prevaja: »Ne, ničesar nočejo od zunaj, kar potrebujejo, najdejo v gmajni. Imajo pa radi turiste, prinesejo darila in pustijo denar. Zanj kupijo konice za puščice, nože in morda odejo ali hlače za nočni hlad. Čeprav so tudi živalske kože povsem v redu.«

Lov s psi in loki

Noč je vetrovna, šotor skorajda prestavlja med akacijami in platno nama ropota nad glavo. Fantje pa spijo zviti okoli tople žerjavice in nič jim ne manjka. Zjutraj se z Mariko komajda še pravi čas spraviva pokonci, da jim slediva na lov. Povsem zares gre, s tropom psov in z loki v rokah skačejo kot zajci preko skal in med trnjem in po dveh urah je rezultat če že ne impresiven, pa vsaj zanimiv: sokolu podoben ptič, dve veverici in četrtmetrski kuščar. Z dvema palicama naredijo s trenjem ogenj in skupno popečemo ter pojemo silni ulov. »S strupenimi puščicami lahko ubijejo tudi zebro ali ogromnega elanda,« razlaga Edward. A vse več drugih plemen, poljedelcev in pastirjev, se priseljuje na njihovo zemljo. Živali se umikajo, prav tako Hadzabeji, ki jim  sledijo na še neposeljena območja. Prostora za njihovo nekdanje življenje je vse manj. A spremeniti se nočejo. Ker verjamejo, da bi pod streho umrli.