»Sicer imam dioptrijo –1,75, a razen, kadar vozim ali se umetnostno udejstvujem, ne nosim očal. Biti neveden je blagoslov, pravijo. Jaz tega na duševni ravni ne znam. Zato si fizično pomagam tako, da pač slabše vidim. Se mi zdi, da manj ko veš, manj stvari te obremenjuje, lepše živiš. Modrost oziroma vrlina je biti empat, a hkrati ne prelagati tuje bolečine na svoja pleča. Oziroma se ne obremenjevati s stvarmi, na katere nimaš vpliva,« v tokratni kolumni piše
Zala Djuric.
Več preberite na
onaplus.si.