Zvone Šeruga odgovarja spletnim komentatorjem

Pismo Zvoneta Šeruge objavljamo v celoti.

Šopek misli o drugačnosti in zlobi

Za mano je prvih pet tednov poti. Kar pomeni prevoženih 6000 afriških kilometrov skozi štiri države, okoli 8000 posnetih in pregledanih fotografij, stotine pogovorov, 120 strani besedila za novo knjigo, Slovenske novice in mojo internetno stran ter občasen občutek utrujenosti. A zvečer krasno in z lahkoto zaspim. Skratka: delam!

Danes pa sem si prvič vzel čas in si ob solidni internetni povezavi ogledal objavljene reportaže na portalu Slovenskih novic. In pri tem seveda naletel tudi na komentarje. Ne bom rekel, da sem se zgrozil, našel sem navsezadnje točno tisto, kar na tovrstnih straneh lahko pričakuješ – in zaradi česar tovrstnih stvaritev običajno pač ne prebiram. A vseeno bi bila beseda zgrozil zelo primerna. A ne nad žalitvami in neumnostmi, ki jih tam lahko najdem na svoj ali Marikin račun; zgrozil nad vami, dragi moji! Oziroma nad tistimi nekaj promili bralcev, ki imate čas in potrebo pojavljati se na tovrstnih forumih. Kar pomeni omembe nevrednih nekaj posameznikov med tisočimi bralci, a vseeno – poglejmo, kaj si jaz mislim o tem.

Potujem že 35 let, to mi je skozi veselje in strast postalo navsezadnje tudi delo, s katerim kot svobodnjak preživljam sebe in pomagam preživljati družino. Nikoli v življenju nisem čakal službo na zavodu, nikoli prejemal kakršne koli pomoči, nikoli prosjačil ali bil odvisen od kogar koli ali česar koli. Razen od svojega dela! Tudi na tej poti sem s svojim denarjem, brez pokroviteljev ali nekih dobrih stricev. Zagotovo ne bom trdil, da sem najboljši ali vsaj dober, se pa vsekakor trudim – vse drugo je stvar okusa in vaših pričakovanj. Eni me cenijo, drugi se me lahko na široko izognejo.

Je pa to poklic, v katerem se ne moreš desetletja le ponavljati. Ker bi se zasitil jaz in še prej moji bralci. V svojih osmih knjigah in verjetno tisočih reportažah sem potoval z nahrbtnikom, kolesom, motorjem, bil mornar, lazil po vojnih področjih, odkrival svet z družino in skupinami sopotnikov in – da, tudi z dekleti. Z eno od njih, Romano, živim že 30 let, imava krasno družino in po vsem tem času se imava še vedno lepo in rada. Možno, da ima kakšno napako, a gotovo ni neumna; kot glavna urednica Dela in uspešna v svojem poklicu bi si to težko privoščila. Težko bi tudi trdil, da je z mano iz čistega usmiljenja. Marjana in Neja s prejšnjih potovanj in knjig pa sta čudoviti in inteligentni punci, prva danes s prijetno družino, druga z resnim fantom in načrti za prihodnost, če omenim sami ti dve dekleti. Z vsemi smo že dolga leta najboljši družinski prijatelji.

Pred tremi tedni sva se na poti sporazumno razšla z Mariko. Prijetna punca, s katero sva bila sicer preveč različna, a sva potovala in se poslovila prijateljsko. In ničesar drugega ni bilo. NIČESAR!! Jutri prihaja v Zambijo Lara, Nejina mlajša sestra. Poznam jo iz otroštva in v resnično veselje mi je, da štejeva z Romano v krog najožjih prijateljev Frenka in Mojce, njunih staršev.

A prijateljstva zelo odgovornih in zrelih staršev ali partnerjev si ne pridobiš s tem, da si leta in desetletja dolgo »pizda, pokvarjen kurbir in bedak«.

In zato sem se zamislil – tokrat ne nad sabo, temveč nad vami »neznanimi«, ki komentirate moje življenje in delo. Ki je navsezadnje podoživljanje Afrike, ne pa trdoerotična literatura za domače onaniste.

Nekaj primerov – večinoma se nanašajo na Marikin odhod. Kup drugih reportaž o Afriki, plemenih, zanimivih srečanjih ali morda smiselnih razmišljanjih se vam ni zdelo vredno komentirati: 

– POFUKAL POL AFRIKE, KAKO DA NE DOBI AIDSA.
– pohotna gnida
– ta kurbir je nategnu že miljon bab
– ON JO JE ZAGOTOVO NADLEGOVAL, KER JE ZNAN PO TEM, ŽALOSTNO RES KAK BEDAK
sem 10000 % da jo je nadlegoval, zdaj pa kao vse v celofan zavijajo ... poznamo tega starega kurbirja ... aja saj že pride nova;)), lani je dala starejša sestra, letos je na vrsti mlajša
– Kmetica je sam za na grunt. Nije žvaka za seljaka. Tle naj potuje, do Kranja in nazaj. Da ne bo preveč pogrešala domačih. Mi pa imamo "zvezde" res no
– Zvone kurbir, pozabil viagro doma, pa mu misica spizdila
– Zvone, izkoriščevalec prve klase, bogati na račun (neobveščenih ) popotnikov ... bljah, samo za $ se mu gre, pa nič drugega
– a ni hotela dati nog narazen?
– spet bo fukaru poden pohoten .. poznam eno k se jo je lotu, k se je jst nebi niti s paličico
– Spet bo Zvone imel orgije z mladimi dekleti

Sprašujem se: kakšna so življenja tistih, ki me tako ocenjujejo? Včasih so ljudje na cesti prihajali k meni in govorili: hvala, tisto si lepo napisal, lepo posnel, lepo fotografiral. Živel sem njihove sanje in jim jih ponudil za ceno časopisa ali knjige. In še vedno je veliko takih – za anonimnostjo interneta in nepodpisanih besed pa se danes nabirajo tudi vse večje gnojne jame frustracij in duhovnega uboštva, ki ni sposobno spraviti skupaj enega smiselnega stavka – le še zlobo bruhajo, precejeno skozi lastne vrednote in poglede. Verjamem, da dene dobro iz brezupa svojih nepodpisanih življenj pljuvati po vsakomur, ki mu je uspelo – ali pa se vsaj trudi; postanejo vaše majhnosti in zavoženosti s tem kaj manj otožne?

A pomembno je, da me v svoja življenja z veseljem sprejema kup kvalitetnih ljudi, ki me poznajo in jih cenim tudi jaz. Povsem zadošča!

Da, ženske imam rad – vedno sem jih in vedno jih bom imel. Mnoge so mi blizu in mnoge so tudi lepe. Na to afriško potovanje sem najprej vabil ženo in hčerko, a zaradi službenih in študijskih obveznosti žal ni šlo. Dekleta so bila pač naslednja ideja; čas pa bo pokazal, ali tudi zares dobra in smiselna. A vsa so polnoletna, nedvomno inteligentna in na poti k univerzitetnim diplomam. Od življenja želijo več in jaz jim to lahko ponudim. Z blagoslovi njihovih najbližjih in moje družine vred.

Tega verjetno ne boste razumeli. A obstajajo drugačna življenja od vaših. Drugačni odnosi. In drugačne oblike poštenja. In tudi to vam hočem občasno povedati s svojim delom in pisanjem. Vsekakor pa sem vesel, da nisem tam, na vaši strani dojemanja sveta; zelo prazna in nesrečna morajo biti življenja, v katerih sta zloba in nevoščljivost tako zelo cenjeni vrednoti.