4 dni, -2 stopinji 
in 0 mačk

Že 15 let mineva od evforije okoli filma Titanik, Leonarda DiCapria kot Jacka Dawsona, Rose in njene ogrlice s srcem ter ledene gore, ki je potopila sanje neštetih najstnic. Tudi mnogih v Sloveniji: Titanik namreč z več kot 411.000 gledalci še vedno ostaja daleč najbolj gledan film v Sloveniji. Zdaj v kinematografe prihaja 3D-različica, zato smo zbrali nekaj dejstev o Titaniku in poiskali tri bralce, ki so se pred leti prepustili titaniškemu navdušenju.

Eva: Leonardove posterje odstranila 
pred prvim domačim žurom

»Titanik sem v kinu gledala devetkrat, in sicer v obdobju pol leta. Spomnim se, da je prišel v kino po novem letu, nazadnje pa sem si ga ogledala poleti, ko so se odločili, da ga vnovič predvajajo v kinu. Očitno sem imela že abstinenčno krizo in je bilo treba iti spet gledat. Imela sem 12 let. Verjetno je šlo za prebujanje pubertete; romantika, Leonardo, vse skupaj. Začela sem se zanimati za dejanski Titanik, zadeva me je kar malo obsedla. Po vzoru Johna Nasha iz filma Čudoviti um sem sobo polepila z vsemi možnimi plakati in najmanjšimi sličicami iz vseh možnih revij. Po internetu sem iskala, kaj se je v resnici zgodilo, brala teorije zarote, skratka, bilo mi je zelo zanimivo. Verjetno najboljša stvar, ki sem jo iz tega potegnila, je to, da sem zaradi zbiranja vsega 'titaniškega' začela brati revijo Oskar, ki sem jo brala, dokler ni nehala izhajati.

Spomnim se tudi, da sem uporabila družinska poznanstva in si uredila, da so mi iz Londona poslali VHS-kaseto, takoj ko je izšla. Ko sem dobila kaseto v roke, je bilo, kot da bi se zasvetila in še posebno fino se mi je zdelo, da sem zraven dobila kopijo časopisa iz leta 1912, dan po potopu. In seveda sem takoj gledala film (smeh).

Posterje Leonarda in Titanika sem s sten odstranila šele v prvem letniku gimnazije, ko sem imela prvič doma žur in ni bilo preveč družbeno zaželeno, da imaš po celi sobi posterje Titanika (smeh).

Nimam najljubšega prizora, tako ali tako sem ves film znala na pamet. Jokala sem samo ob prizoru, kjer njo napodijo v čoln in se potem odloči, da bo skočila nazaj na ladjo. K temu je verjetno pripomogla tudi patetična glasba Jamesa Hornerja, ki je, če se ne motim, skomponiral tudi glasbo za Pogumno srce.

Ne vem, kdaj sem film gledala nazadnje, ampak v celoti verjetno ne že vsaj 10 let. Če bi izšel danes, bi se mi verjetno zdel zelo osladen. A takrat je bil verjetno pravi čas za take zadeve. 3D-različico si bom verjetno ogledala, ker me je k ogledu povabila prijateljica iz osnovne šole, ki je nad vso zadevo takrat vihala nos, a se ji je zdelo strašno smešno vse skupaj. «

Jaka: Vedno ganjen, 
a nikoli ne joče

»Takrat sem imel devet let in prvič sem ga šel gledat v manjši krajevni kino. Od takrat sem ga pogledal enkrat do dvakrat na leto. Do zdaj pa sem ga pogledal že približno dvajsetkrat. V kinu sem si ga ogledal le enkrat. Potem sem si ga ogledal na televiziji, računalniku in DVD. Nazadnje sem si ga ogledal letos januarja, prek računalnika, ko sem bil na dopustu na Tajskem.

Moj najljubši prizor je eden najžalostnejših prizorov v filmu: ko Jack Dawson umre v ledeno mrzli vodi in Rose izpusti njegovo roko, da potone v globino morja. Pri tem prizoru vedno dobim kurjo polt.

Anekdot med ogledom filma nisem imel, vem pa da me vedno zelo gane, ampak nikoli ne jočem (smeh). Moj najljubši citat iz filma pa je: »I've pulled every string I could to book us on the grandest ship in history and you act as if you're going to an execution.« (Uporabil sem čisto vse zveze, kar jih imam, da sem nama priskrbel mesto na najmogočnejši ladji v zgodovini, ti pa se obnašaš, kot da te peljejo na morišče.)

Aleš: Prizor s pravljico ga vedno spravi v jok

»Takrat sem imel 20 let in čeprav sem bil že velik filmoljub, je ta manija, poleg vseh ostalih, presenetila tudi mene. Danes, 15 let kasneje, mi je jasno, kaj se je dogajalo. Film še zdaleč ni bil končan, ko so mediji – tudi izredno resni časopisi, v Sloveniji je recimo novico s čisto resnega vidika povzel Dnevnik – že začeli natolcevati, kakšna polomija bo ta izdelek, saj naj bi Cameron vanj zmetal toliko denarja, da ga film enostavno ne bo mogel pokriti. V primerjavah so se dotaknili tudi dveh velikih filmskih polomij, Kleopatre in Last Action Hero (Zadnja velika avantura). Vendar pa je prav ta negativna kampanja dejansko rešila film, saj so vsi želeli videti izdelek, v katerega je bilo vloženo toliko denarja, da ga ta ne bo nikoli prinesel nazaj. No, govorim seveda o Z, D in A (kot bi rekel Borat), ves ostali svet pa jim je zgolj sledil. Sam sem se takrat prepustil črednemu nagonu in obiskal kino prvič pa drugič in tretjič ter še četrtič in petič. Kaj me je tako navdušilo, bi težko rekel, konec koncev je bil DiCaprio takrat nekaj takšnega, kot je bil nekoč Corey Haim (pomnoženo z 71), torej igralec za hormonov polne najstnice, in čeprav so ga imeli kritiki izredno radi, je bil daleč od 'resnega' igralca, kar je recimo danes. Verjetno pa je ljudi dejansko prevzel tisti antiobčutek filma katastrofe, ki ga je nekdo lepo zapisal tudi v Vikendu. In sicer, pri filmih katastrofe se kar naprej sprašujemo, kdaj bo končno nastopila ta katastrofa, pri Titaniku pa je Cameron dejansko dosegel nasprotni učinek: 'bognedaj, da bi se srečnemu parčku kaj zgodilo'. Priznam, da se je moja obsesija nadaljevala tudi, ko je izšel DVD, saj sem si ga v videoteki sposodil kar nekajkrat, in če seštejem vse oglede, se najbrž približam številki 15, če ne celo več. Titanika 3D pa si najverjetneje ne bom ogledal. Morda sem že star, morda zgolj staromoden, a dejansko verjamem, da 3D-tehnika dobesedno uničuje filmsko industrijo in da ljudje ne gledajo več filmov zaradi zgodbe, igre, sporočila izdelkov itd., temveč samo zato, da bi se lahko navduševali nad tem, kako žrelo morskega psa šavsne naravnost proti njim. In rad verjamem, da bi tudi ogled potopa ladje enostavno pokvaril film, ki bo na neki način vedno živel v mojih spominih. Pa še zanimivost: prizor, ko mama bere otrokom pravljico za lahko noč, medtem ko mi vemo, da jutra zanje ne bo, me bo vedno znova spravil v jok, in to še dandanes.«

Dejstva v številkah

Vir podatkov: titanicfacts.net.