Angie med snemanjem testirali zaradi mamil

Uspelo ji je v pretežno moškem svetu. Še več, zavladala mu je. Pisalo se je leto 1980, Sherry Lansing jih je štela le 35, ko je namreč dobila naziv, ki ga poprej ni nosila še nobena ženska v svetu filma. Postala je predsednica enega največjih filmskih studiev, 20th Century Foxa, pozneje pa še glava filmskega studia Paramount Pictures ter tako kot prva ženska na čelu hollywoodskega studia v zgodovini sedme umetnosti pomembno sooblikovala produkcijo. V rokah je držala niti, kateri film posneti, katere igralce najeti. Že zato je zanimiva zgodba njenega življenja, če pa dodamo še dejstvo, da je stala z ramo ob rami z največjimi imeni igralskega ceha, je na dlani, da se bo njena biografija lahko brala kot kdo je kdo v svetu filma in da jo bodo filmoljubci prihodnji mesec, ko bo prišla na knjižne police, razgrabili.

Sherry, katere zgodbo je po štirih letih raziskav in več sto intervjujih s filmarji prelil na papir Stephen Galloway, je začela kot igralka, a si je kaj hitro priznala, da za igro, vsaj vrhunsko, nima pravega daru. Presedlala je na branje in izbiranje scenarijev. Delo pri filmih, kot je bila z oskarji nagrajena uspešnica Kramer proti Kramerju, pa ji je odprlo vrata, dotlej ženskam zaprta. Vrata do najpomembnejšega, vodilnega stolčka filmskega studia, kjer je v prihodnjih desetletjih delala pri največjih uspešnicah, kot sta Titanik in Pogumno srce. Dobro je spoznala režiserja Mela Gibsona (Pogumno srce), ki pa se je iz zlatega moškega Hollywooda spremenil v eno od najbolj osovraženih imen filmske meke. S homofobnimi, antisemitskimi in rasističnimi izjavami je padel v nemilost medijev, javnosti in filmskih kolegov, ne pa tudi v Sherryjinih očeh. »Delaven je in dobro pozna težave, s katerimi se pri ustvarjanju srečujejo studii,« pravi Lansingova, ki zanj ne najde dovolj besed hvale. »Pri delu z njim sem imela le dobre izkušnje in nisem dobila občutka, da bi bil homofobno ali antisemitsko naravnan.« Podobno ni mogla prehvaliti niti Toma Cruisa, po njenih besedah enega od najboljših igralcev, ki pa je ni navdušil le s svojim darom in delovno vnemo, temveč je tudi »eden najbolj prijetnih ljudi industrije«.

Pri sodelovanju s Cruisom ali Gibsonom ni nikoli omahovala niti za trenutek, a pri Angelini Jolie je tvegala s tem, da lepotici, takrat še dokaj neuveljavljeni, prepusti vlogo Lare Croft. Zaradi oblaka mračnosti, ki jo je obdajal – od govoric o ljubimkanju z bratom do skoraj nič manj čudaškega odnosa s tedanjim možem Billyjem Bobom Thorntonom in, predvsem, zaradi njenega eksperimentiranja z drogami. Lansingovo sta o krhkosti igralkinega duševnega stanja opozorila celo njen oče Jon Voight in družinska prijateljica Jane Fonda. »Vem, kak sloves se me drži, a te vloge si globoko želim. Dokazala bom, da sem je vredna. Zanesljiva bom, trdo bom delala, če želite, me lahko na droge testirate vsak dan,« je Joliejeva pristopila k režiserju Simonu Westu. In tako tehtnico prevesila sebi v prid. »Vseeno smo bili vseskozi malce zaskrbljeni, zato smo ji nenapovedano občasno vzeli kri za testiranje na droge, poleg tega jo je vseskozi opazovala skupina ljudi.« To se je na koncu vsem obrestovalo – Angie je s filmom doživela veliki preboj, studio pa si je zaradi izjemnega uspeha izdatno napolnil blagajne. 

.