Če se vrne Berlusconi, bo Eco postal Francoz

Italijanskega pisatelja Umberta Eca vse bolj muči vprašanje, kaj je resnica. To je postalo osrednja tema njegovih romanov. Zaslovel je z Imenom rože, temačno podobo srednjega veka, in morda se prav zdaj spet pogrezamo vanj. K uspehu težko razumljive knjige je pripomogla filmska različica s Seanom Conneryjem v glavni vlogi. Še danes se filozof, pomenoslovec in odločen nasprotnik histeričnih teorij zarote ne more odločiti med pisateljevanjem in znanstvenim delom – zanj se oboje usodno prepleta. Veliko zahteva od svojih bralcev, ki jih pošilja v pustolovščine skupaj z junaki, kot so lažnivci, preiskovalci, vohljači in sive kreature ter mogočniki. V zadnji knjigi Praško pokopališče je osrednji lik ponarejevalec listin in dokumentov, zagrizen protisemit, ki za nameček še prezira in sovraži ženske. S svojimi dejanji bi rad spremenil zgodovinski tok. Avtor pravi, da naivni bralci menijo, da je tudi on nekakšen ponarejevalec preteklosti in sedanjosti, ki se vse hitreje spreminja v zgodovino. »Jaz ne morem biti merilo za absolutno resnico, a moje delo je razkrivanje resnice,« pravi Eco. Pisati je začel že v Aleksandriji, provincialni prestolnici, kjer je v maniri Giovannina Guareschija (Don Camillo in Peppone) proučeval svoj rod vse do 12. stoletja, male ljudi in posledice italijanskega fašizma.

Od Tomaža Akvinskega do nove avantgarde

Rodil se je v Piemontu, onstran gorske verige nad Ligurijo. Proti očetovi volji (ta je namreč želel, da sin postane odvetnik) je v Torinu študiral književnost in filozofijo. Doktorsko disertacijo je opravil iz estetike Tomaža Akvinskega (leta 1956 je o njej napisal svojo prvo knjigo) in se zaposlil pri RAI v Milanu, kjer je gradil kulturno uredništvo. Postal je lektor založbe Bompiani, pri njej je izdal skoraj vse svoje knjige. Deloval je v skupini 63, ki je bila književno gibanje nove avantgarde. Z leta 1962 objavljeno knjigo Odprta umetnina se je hipoma povzpel med vodilne kulturne teoretike, leto pozneje je postal docent za estetiko in vizualno komunikacijo v Milanu in Firencah. Poročil se je z nemško strokovnjakinjo za muzejsko didaktiko Regino Ramge, v zakonu sta se jima rodila dva otroka. Od leta 1971 je Eco profesor na častitljivi bolonjski univerzi. Slabo desetletje pozneje je izdal roman Ime rože, ki ga je hotel ponuditi mali založbi za skromno naklado 3000 izvodov. Odvilo se je popolnoma drugače. Knjigo, ki seveda ni pisana za široke ljudske množice, so po svetu in v različnih jezikih natisnili v milijonski nakladi. Pravzaprav so tudi njegovi romani znanstvene razprave. Za razvozlanje je potrebna gora enciklopedij in strokovnih knjig, s svetovnim spletom si ni moč pomagati, kajti avtor njegovi površnosti ne zaupa, pravzaprav ga prezira. Godi mu, da ga imajo rojaki za vrhovno moralno instanco, hvaležno jim vrača z neusmiljeno kritiko razpadajoče klasične kulturne krajine in vsesplošnega poneumljanja prek zabavnih medijev, ki jih je umestil Silvio Berlusconi. Pravi, da je izgovarjanje medijev na splošno pravico do obveščenosti velika prevara in zloraba.

Življenje proti Berlusconiju

Eco je prepričan, da si ljudstvo manj želi razgaljanja in opravljanja, raje ima resnico, ki jo intuitivno čuti in prepozna. Drzna, marsikomu hud trn v peti, je njegova teza, da so masovni mediji in potrošništvo razlog, da danes ni treba ustanavljati klasičnih diktatur. Berlusconi je zanj sodobna Mussolinijeva kopija. Na začetku svojega zmagovitega pohoda je Eco s somišljeniki (med njimi sta bila arhitektka Gae Aulenti in tržaški pisatelj Claudio Magris) ustanovil protestno skupino Svoboda in pravičnost ter neutrudno napadal medijskega samodržca, ki je s svojimi cenenimi televizijskimi spektakli pahnil italijansko družbo s tečajev. Ali je nravstveni obsedenec, ki je do zdaj zbral 33 častnih doktorskih naslovov, res še prepričan, da bo resnica nekega dne zmagala? Že leta 2005 ga je angleška revija Prospect razglasila za najpomembnejšega svetovnega intelektualca za Noamom Chomskim, lani je o njem izšla prva biografija.

Čeprav se je leta 2007 uradno umaknil iz akademske dejavnosti, ne zna in ne more ter noče odnehati. Najbolj sta na Eca vplivala Joyce in Borges, njegov največji izziv ostaja Berlusconi. O njem je pred volitvami leta 2006 objavil knjigo o medijskem populizmu V rakovem hodu naprej, zdaj ga sumi, da se bo v deželi, kjer tradicionalno izbirajo stare predsednike, uničevalec dežele, ki je svetu dala lepoto, vrnil kot njen najvišji dostojanstvenik. »Tisti hip, ko bo Berlusconi postal italijanski predsednik, bom zaprosil za francosko državljanstvo,« je zagrozil.