Do Eme 
na sobnem kolesu

 Z zmagovalkami smo se dobili v ponedeljek zjutraj, ko so še zbirale vtise o nedeljskem večeru. Sicer pa sta dvojčici takoj po intervjuju odhiteli v šolo, Evo Boto pa je tudi že skrbel preizkus iz geografije, ki jo je čakal naslednji dan.

Ste po zmagi dobile kakšne duhovite čestitke? 

Eva: Na primer od prijateljice iz otroštva, da pri njih doma navijajo. Ona mi vedno pošlje kakšno sporočilo, ki me nasmeji. 

Nika: Vesela sem vsakega SMS-sporočila, objave na facebooku, ker vem, da me prijatelji res podpirajo. Veliko mi pomeni tudi, ko dajo pravo kritiko. 

Eva Boto: Zdaj sta pa že vse povedali (smeh). Vesela sem bila vseh SMS-sporočil, na facebooku še nisem utegnila vsega pregledati. Šele potem se zaveš, kakšno podporo imaš. 


Ali je bila katera res posebna? 

(Vse tri začnejo brskati po mobilnih telefonih, op. p.) 

Eva Boto: Ta je od dobre prijateljice: »Evica, včeraj sem kar purjo kolt dobila, čestitam in navijam zate.« 

Eva: Purjo kolt (smeh). 

Bi lahko rekli, da je bil razplet v finalu pričakovan? 

Eva: Ne, vedno je bilo povsem nepričakovano, kdo se bo uvrstil naprej. 

Nika: Za naju z Evo je bilo to lepo presenečenje, nič ne pričakujeva in se s tem ne obremenjujeva. Osredotočava se na nastop, in če uživava in vse dobro izvedeva, sva zadovoljni. Tudi včeraj sva bili že pred razglasitvijo veseli in olajšani, ker sva vse naredili tako, kot sva želeli. 

Eva: Pomembno je bilo, da si dal vse od sebe, bili smo kot velika družina. Tudi če si izpadel, si imel za seboj lepo izkušnjo. Povezali smo se in se zabavali. 

Eva Boto: Med nami ni bilo tekmovalnosti in to da še dodatno energijo. Potrudiš se po svojih najboljših močeh. 

Nika: Škoda pa je, da ne vem, kaj bomo zdaj počele ob nedeljah (smeh). 

Že med oddajo so vas podprli trije sodniki, tudi večina že izpadlih tekmovalcev je v filmčkih zatrjevala, da navija za vas. Ste to vedele? 

Eva: Dokler so še sodelovali v Misiji, so verjetno navijali vsak zase (smeh). Potem pa nismo vedele, saj se nismo videli. Imele smo malo časa, zato nismo imele stika. 

Nika: Smo tudi iz različnih krajev. Nisem se obremenjevala s tem. Navijaš za tisto osebo, ki jo najbolj začutiš in ti je pri srcu. 


Kako pa komentirate odločitev, da so Niki Zorjan izbrali francosko pesem? Je imela zato več težav z interpretacijo? 

Nika: Ko človek vloži energijo in se poveže z zgodbo, ni pomembno, v katerem jeziku govori. Tudi angleščina ni za vsakogar prvi jezik. 

Eva Boto: Meni se je zdela dobra. 

Eva: Lepo je izgovarjala. 

Do Eme je še dober mesec. Kakšni so načrti, boste vadile tudi s sodniki? 

Nika: Gotovo, z nami so od začetka in nas najbolj poznajo. Sicer pa še ne vemo, kaj nas čaka. 

Eva: Garale bomo, punce. 

Eva Boto: Upam, da ne bo kakšnega fitnesa in sobnih koles, kjer boš telovadil in zraven pel za kondicijo (smeh). 

Nika in Eva: Ampak to bi bilo dobro, da se natreniramo. Lahko bi se dogovorile kar same na pol poti (Nika in Eva sta iz Ljubljane, Eva Boto pa iz Šentjanža pri Dravogradu, op. p.). 


Imate kakšne želje glede skladb, ki jih boste odpele? 

Nika: To prepuščamo strokovnjakom.

Eva: Upam, da bomo imele kaj besede pri tem.

Eva Boto: Ker če pesmi ne občutiš in ne poješ s srcem, to ni to.

Eva: Pomembno je, da predstavlja tebe.


Pri Evi in Niki vsi v ospredje postavljajo nastop in odrsko karizmo, pri Evi vokal. Kako se boste zdaj spopadle? Bosta na primer vidve še stavili na nastop ali bosta poskušali Evo premagati z vokalom? 

Eva: Še naprej bova to, kar sva, karizmatični, sproščeni. Vokal pa bova tako in tako urili ves čas, 25 ur na dan, kolikor bo treba.

Eva Boto: Jaz pa ravno obratno (smeh). Vem, da moram izboljšati odrski nastop, dvojčici sta tu kar v prednosti. Želim, da ljudje vidijo mojo energijo, prizadevala si bom za to, tudi če bom morala voziti kolo in zraven peti, da bom dobila kondicijo.


Vas prijatelji in sorodniki svarijo pred pastmi slave in prepoznavnosti? 

Eva: Dobili sva veliko nasvetov. Šovbiznis ni tako enostaven, kot se zdi. Biti moraš močan in ostati to, kar si.

Eva Boto: Morda kdo misli, da je to lahko, a ne vedo, koliko dela, truda in moči je treba vložiti. 

Nika: Me smo najstnice in smo morale prevzeti tako odgovornost, odrasti v enem dnevu. Sama se trudim za to, pomagajo tudi starši. Želim si, da bi se čim prej navadili na to odgovornost. 

Eva Boto: Jaz prej nisem bila tako organizirana, zdaj pa se je vse spremenilo. 


Kako vidite svojo kariero po Emi? 

Eva: Potovala bi po svetu in zraven pela.

Nika: Želim si ustvarjati glasbo tako, da bova z Evo sami pisali besedila. To že zdaj počneva in naju sprošča. Glasba je lepa stvar in to si želim že od nekdaj. Videti čim več sveta, nabrati si čim več izkušenj. Zanimajo naju jeziki, kultura ...

Eva: Ne bi izvajala samo določene zvrsti glasbe, zanima me vse od džeza do bluesa in rocka, tudi rap. Razen dancea, ta mi ni tako všeč.

Eva Boto: Spet sta vse povedali (smeh). Tudi jaz imam rada več zvrsti. Šele ko poskusiš, vidiš, v čem bi se najbolje našel. Upam, da bo to moja kariera, to so moje sanje že od otroštva.

Kaj bodo Eva, Nika in Eva pele?

Na Emi 26. februarja bosta največ tri skladbe zapeli Nika in Eva Prusnik, enako tudi Eva Boto. Izbrali bodo zmagovalko in zmagovalno skladbo, ki bo maja Slovenijo predstavljala na Evrosongu v Azerbajdžanu. TVS je že objavila razpis za avtorje skladb, povabili bodo tudi uveljavljene skladatelje.